Zagovor proti kačjemu piku

ZAGOVOR PROTI KAČJEMU PIKU -OH VELIKA INO VISOKA MEJA SVETA

Zagovarjanje, čarovno zdravljenje ljudi ali živali z uporabo zagovora, je na vsem slovenskem ozemlju znano iz srednjega veka, ohranilo pa se je do sredine 20. stoletja. Zagovor zoper oteklino, ki ga je zapisal okrog leta 1890 Ivan Kunšič v Gorjah pri Bledu, je med najstarejšimi takšnimi besedili pri nas.

V hišni kroniki mojega starega očeta sem našla tudi v nadaljevanju predstavljen originalni zapis in moj »prevod« tega zapisa. Domnevam, da bi to besedilo lahko bilo zagovor proti kačjemu piku, zapisano v obdobju, ko je kronika nastajala, to je v letih od 1890 do 1918.

zagovor1_001

Oh velika ino vi soka meje

sveta šem pas ino vi

soka meje sveta šem pas

pot tavi soko mejo je ta

glatka stezica poni gre ma

rije divica znana teče ta

merzla vodica velika ino

visoka meje sveta šem pas

vodnesi ti ke ta ster peni glas

tri krat niče nič pejdi po rani dart

s tremi persti desno roka

o ti ster pena kače ti gas

modras uzem ta soj strup

nese koker ta čista voda teče

Oh velika in visoka meja

sveta šem pas in vi-

sokameje šem pas

pod to visoko mejo je ta

gladka stezica po njej gre Ma-

rija devica za njo teče ta

mrzla vodica velika in

visoka meja sveta šem pas

odnesi ti tja ta strupeni glas

trikrat nič (j)e nič pojdi po rani (u) dariti

s tremi prsti desne roke

o ti strupena kača ti gad

modras vzemi ta svoj strup

nase kakor ta čista voda teče

V knjigi »Slovensko ljudsko izročilo« piše Marija Stanonik o obrednih besedilih (prošnje, blagoslovi in zahvale), zagovorih in molitvicah. Ta besedila so se prenašala iz roda v rod, predniki so jih uporabljali ob različnih priložnostih, ob delu in praznikih. S takšnimi izreki so prosili za dober začetek in potek dela, izražali so prošnje, da bi odvrnili nesrečo in se zahvaljevali za vse dobro, posebej za obilno letino.

Tudi v naši vasi, na Ostrožnem Brdu v Brkinih, se je med ljudmi ohranjalo precej dejanj, obredov in besedil, s katerimi so si ljudje želeli izprositi dobro letino, zdravje in božji blagoslov. Nekatere med njimi sem zbrala in jih zapisala, da ne bi prehitro prešli v pozabo.

Velika noč

Na cvetno nedeljo pri nas niso izdelovali butar, ampak so k blagoslovu nesli oljčne vejice. Oljčne vejice so v Brkine, prinašale » Kstavke od murja, od Reke«. Po blagoslovu v cerkvi so oljčne vejice hranili v kuhinji, običajno zataknjene za sveto podobo na zidu. Po določenem času so posušene vejice narezali ali zdrobili, pomešali s soljo in jih dali živini. Tako so »žegen dobile tudi živali, usi pr hiši«. Na vprašanje zakaj je bilo to dobro, je moja mama Antonija Trebec (rojena 1917) odgovorila: » …ze veliko nouč smo imeli usi praznik – lde in živina. Kravam smo dali ulko zetu, ki je blu žegnanu u cerkvi, je gasput požiegnou. Velika nouč je bla velik praznik in smo jo muogli usi čutit, živina in lde.«

Na velikonočno soboto je cerkovnik v vsako hišo prinesel blagoslovljeno gorečo drevesno gobo.Cerkovnik je košček goreče gobe odlomil, dal v štedilnik, v prejšnjih časih na ognjišče in rekel: »Buh vas vari uognja in sviet Ferjan!« Ta prošnja Bogu in sv. Florjanu naj bi pomagala »de ne bi nas uogenj zedel, de bi nas bug varval strele in uognja.«

Šmarnice

Mesec maj je bil posvečen Mariji. Vaščani, predvsem ženske in dekleta, so vsak večer šle v cerkev, molile in pele. Običajno je ena izmed njih molila naprej molitve Oče naš, Sveta Marija in Zdrava Marija, ostale pa so ji odgovarjale.Tem pobožnostim rečejo »šmarnce«. Molili so tudi rožni venec in litanije ter prosili Marijo »ze zdravje, letno, vreme, ze živino, ze use smo jo prosili, nej nam da; de bi nas uslišala in rešla usega hudga«.

Sveti Janez Krstnik – krašenje oken s kresničevjem

Zanimiv običaj krašenja oken s kresničevjem »opletanje uokn ses kašco«, se je ohranilo do danes. Navada je bila, da se je na predvečer sv. Janeza Krstnika (sv. Jevan) 23. junija okrasilo okna in vrata. Dekleta so običajno nabrala kresničevje (kresničevje je bilo obvezno in je imelo večjo moč kot drugo cvetje), mu dodale vrtnice, marjetice in šopke zataknile za križe na hišnih oknih ali na okna in vrata hlevov. Rekli so , da se je »uoknu oplelu«.

V eni izmed hiš so za to priložnost naredili celo venček iz smrekovih vej, kresničevja, vrtnic, in marjetic – »spleli so krancl«. Imeli so kamnit okvir ob vhodnih vratih na dvorišče in na

ta okvir so obesili venček.

Ljudje so verjeli, da s tem, ko okrasijo okna, preganjajo čarovnice. Čarovnice so, po ljudskem verovanju, na kresno noč hodile naokrog, s šopki pa so jim hoteli preprečili njihove zle namene in jim onemogočili vstop v prostore… Na vprašanje, zakaj so to počeli, kaj bi jim lahko čarovnice naredile, je sledil odgovor: »Kaj bi cuprance nerdile? Škuodle bi ldem in živini, zetu se je use tu nerdilu. Cuprance bi use ocuprale, zetu smo se zavarvali. Taku se je odganjelu cuprance, de ne bi škuodle.«

Božič

Za božič so v nekaterih hišah z molitvami začeli že okrog 1. decembra »ze uodvent« in

molili vse do božiča. Ponekod so vsak večer pred božičem zmolili rožni venec, za božič pa tri

rožne vence. »Vsak večer smo prosili Boga ze use te stvari: ze zdravje, ze letno, ze živino, pruti uognji, pruti streli, nevihti – ze use smo prosili. Molili suo po usi vasi in usi u hiši.Tu je blu kukr pruošnja in te je pomirilu in je pomagalu.«

Na večer pred božičem » ze viljo« so kmečke gospodinje kropile in blagoslavljale vse prostore v hiši, pa tudi gospodarska poslopja. Gospodinja je v posodici nosila blagoslovljeno vodo in z vejico pušpana blagoslavljala prostore; vsi prisotni družinski člani, tudi hlapci in dekle pa so glasno molili.

Konec decembra in v začetku januarja so ponekod ohranjali zanimiv običaj: na tri svete večere – na večer pred božičem, pred novim letom in pred svetimi tremi kralji (24. in 31. decembra ter 5. januarja) so na okna v sobah postavili »liminčke«– na vinu in olju plavajoče lučke. To so počeli zato, da so počastili Kristusovo rojstvo, prihod novega leta in prihod svetih treh kraljev. Liminčka pa niso postavili v kuhinji, (tam je ogenj že gorel na ognjišču), ampak samo v prostore, kjer ognja ni bilo. V božičnem času, ko so dnevi v letu najkrajši, je bilo sonca in svetlobe zelo malo, zato so z gorečimi lučkami hoteli soncu pomagati prebroditi najtemnejši del leta ter vzbuditi novo upanje na ponovno prebujanje narave.

Kmečko delo in opravila

Ko so vpregli vole in se z vozom odpeljali, so pred vprego na tla s palico zarisali križ in rekli » Križi buoži«. Ta izrek so uporabljali pogosto; vedno, ko so začeli neko delo. Na primer: ob začetku oranja, ob košnji, ko so začeli žeti ali ob začetku mlatve. Ko so delo opravili, so rekli »Hvala Bogu, de smo končali« in s tem izrazili zadovoljstvo in zahvalo po končanem delu. Ko so dali kruh v peč so rekli: »Križi buoži, svieti duh prteci in pouno pieč nepeci«. Predno so začeli rezati kruh, so čezenj naredili križ in ravno tako rekli »Križi buoži«.

Po končani žetvi pšenice so v avgustu njive preorali in okrog 10. avgusta ( sv. Lovrenc) so sejali repo. Takrat so rekli: »Repo sejem, repa buodi farške muodi!« ( prošnja izraža željo, naj bo repa debela, kot so bili debeli duhovniki – farji).

In še pripoved, kako so prosili za dež: »De je bla velika šuše, hidu dougu nej blu dežje in lde so teli jemt deš. In so šli k župniki, de bi nerediu procesijo ze deš. In župnik je bil pa druji muoš, je drgači vedeu in je rikeu: ze deš je treba vetr, vetr. In puol so vseglih nardili procesjo, molili in prosili ze deš. Puol pa ne vem, če je biu deš al če nej biu deš«.

Zagovori v zvezi z zdravljenjem in drugimi zanimivimi dogodki

Če je imel kdo ječmen v očeh, so ga poskušali pozdraviti z naslednjimi besedami:

»Žanjem ječmen. Kaj žanješ? Ječmen žanjem. Le ga dej!« Zdravilec je ob teh besedah pred bolnikovimi očmi z roko nakazoval, kot da drži v roki srp in z njim žanje.

Zelo staro verovanje je bilo, da sv. Rok pomaga zoper kugo. Rekli so: » Sv. Rok, pomočnik pri kugi!«. In kuga je šla »preč« in ti ni »škuodla«.

Če je kdo zbolel za jetiko so rekli: »Kruha, vina in mesa, pa jetka pasa.«

Če je kdo želel kaj ukrasti, je poprosil:»Svieti Anton Padova, pomagej, de te hlače ukradeva!«

Če je kdo kaj ukradel ali koga udaril, so za kazen rekli: »De bi se ti ruoka pošišila!«

Ko je kdo odhajal od doma so mu želeli: »Sriečnu huodi in boga ne pozabi«.

Ko je otroku izpadel mlečni zobek, so zobek vrgli v ogenj in rekli: »Na miška lisinga, dej mi koščenga!«

In za konec še zanimiv recept iz hišne kronike mojega starega očeta Franca Kreblja z Ostrožnega Brda, ki bi mogoče tudi danes – brez čarovnih besed – pomagal pri bolečinah v križu:

Medižije za križec pol

jesiha in pol vode en mal

segret in ene seknen blek vo

močit in gor privezat

čez noč.

Viri in literatura:

  1. Šmitek, Zmago: Mitološko izročilo preteklosti, Študentska založba, Ljubljana, 2004
  2. Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007
  3. Slovensko ljudsko izročilo, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980
  4. Antonija Trebec, Ostrožno Brdo,1,ustni vir