ali narečno  Bieke, biečniki in kuoški

Zimski čas na podeželju je bil nekoč tudi čas za pletenje koškov, košar in drugih posod iz različnih vrst šibja. Na Ostrožnem Brdu in v okolici so  veliko pletli. Za pletenje so najpogosteje uporabljali šibe od bek, vrbove  in leskove šibe, vitice in srobot.

Beke ( Salix viminalis L.)  so običajno gojili na vrtovih, saj najraje rastejo na svežih in vlažnih tleh. Imajo zelo izrazite poganjke – šibe, ki so zelenkaste, rjave, včasih tudi rjasto rdeče barve. Ker so poganjki dolgi, močni in prožni, so zelo primerni za pletenje. Beke so razmnoževali s podtaknjenci in jih obrezovali na glavo (bečniki). Bečniki so zanimive oblike zaradi stalnega obrezovanja in v naravi predstavljajo posebnost. Življenjska doba beke je dolga. Debla imajo zelo hrapavo lubje.

V preteklosti je bilo v Brkinih ob hišah veliko latnikov trte; v nižje ležečih, toplih predelih  je bilo tudi veliko vinogradov. In to je bil tudi glavni razlog za gojenje bek. Z njihovimi majhnimi šibicami so privezovali trte,  medtem ko so z večjimi  šibami  pletli koše in košare. V drugi polovici 19. stol. so vinsko trto zelo prizadele bolezni in škodljivci: grozdna plesnoba, peronospora, po letu 1880 pa predvsem trtna uš. Vinogradi so propadli, beke pa so ostale in njihovo  šibje  so odtlej uporabljali predvsem za pletenje.

Do šestdesetih, sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila ta domača obrt splošno razširjena. Bek  je bilo veliko in vsi moški so obvladali  znanje in spretnost pletenja. Ta se je  prenašala iz roda v rod. Proti koncu 20. stoletja pa je zanimanje za pletenje upadlo; vrbe so se  vse bolj sušile in  pletenje je zamrlo.

Tudi na podeželju se je  namreč spremenil način življenja. Ljudje so se  vse bolj zaposlovali v industriji in  imeli ob gledanju televizije manj časa za drobna dela , ki so jih nekdaj opravljali  ob večerih.

Sedaj so v naši vasi Ostrožno Brdo bečniki zelo redki in redki so domačini, ki še znajo plesti. Nekaj jih je še, ki pletejo koške iz lesenega ogrodja in plastičnega pletiva. Namesto pletenih koškov  se vse bolj uporablja plastična vedra.

Beke so obrezovali novembra in decembra, ko je odpadlo listje. Povezali so jih v šope in zvili v obroče. Če so želeli plesti s šibami bele barve, so jih okuhali v kotlu. V kotlu so jih obtežili s težkim kamnom, da niso izplavale. Ko so se okuhale ( vreti so morale več ur), so jih olupili s ščipalke iz lesa. Tako pripravljene šibe so uporabljali za pletenje »boljših, lepših« košev in košaric, večinoma pa so pletli iz neobeljenih šib.

Najpogosteje so izdelovali koške z lesenim dnom. Dno je bilo iz lahkega jelševega lesa, kline in ročaj pa so oblikovali iz  akacijevega. Pletli so tako, da so pretikali, vijugali  šibe med klini. Ko je bil košek spleten, so oblikovali, zaoblili kline in pletenje zaključili z žico. Tam , kjer je lesa primanjkovalo, so izdelovali okrogle koške brez lesenega dna. Košek so v celoti spletli iz šib ali srobota. Uporabljali so enoletne srobotove poganjke, ki so zelo trpežni. Pred uporabo so morali  srobot osmukati.

Iz debelejših šib so pletli košare z lesenim dnom in dvema ročajema. Košare so rabili za prenašanje različnih kmetijskih pridelkov. Najpogosteje  so jih nosile ženske na glavi na podloženih svitkih. V prvi polovici prejšnjega stoletja so ženske s  polnimi košarami na glavah hodile  v Trst, Št. Peter (Pivka) in na Reko…

Slika beke4

Zelo zanimivi izdelki iz šib so bili tudi trgača, urša in oprtnjak. Urša je spletena posoda posebne  oblike za shranjevanje orehov. S trgačo so obirali jabolka. Oprtnjake so pletli iz šib in vitvic. Vitvice so izdelali iz dvoletnega leskovega lesa. Lepe , gladke leskove šibe so zvili in razklali na polovico. Iz vsake polovice so izluščili tanke »trakove«, ki so bili mehki in upogljivi, kar je bilo primerno za pletenje. V oprtnjaku so na hrbtu prenašali pridelke.

Večji izdelek je bil tudi gnojni koš. V njem so vozili gnoj na njive. Dno je bilo iz debelih desk, dolgo 2,5m in široko 70 centimetrov. Ogrodje je bilo iz močnih, debelih klinov. Pletli so ga z leskovimi  šibami in bekami. Iz obeh materialov so pletli še plotove, ki so jih postavljali kot mejo ob vrtovih ali kot ograjo ob gnojiščih.

Slika beke4

Vse opisane izdelke so pri nas  pletli v zimskem času v kuhinji, na ognjišču. Vsakdo  je pletel le za svoje potrebe, kajti pri vsaki hiši so bili potrebni. Prodajali jih  niso. Koškov niso barvali ali kako drugače krasili. Včasih so vzorec polepšali s šibami rumene barve- za okrasne črte na koših. Jerbasov ( tudi verbasov) niso izdelovali doma. Kupovali so jih pri prodajalcu, ki je to blago nosil in prodajal po vaseh ali pa na sejmih. V jerbasih  so nosili hrano delavcem na polje in jedi za blagoslov ob veliki noči.