zemlja je bila sveta
Prvo šolsko reformo na našem ozemlju je uvedla cesarica Marija Terezija leta 1774. Pri uresničevanju reforme je bilo na ozemlju takratnega avstrijskega cesarstva obilo težav. Število otrok, ki so obiskovali šole, je raslo zelo počasi. Čez približno sto let, leta 1869, je sledila druga šolska reforma, s katero je bilo uvedeno obvezno osemletno šolanje. Po tej reformi se je število pismenih otrok na Slovenskem hitro povečevalo. Pred prvo svetovno vojno so Slovenci po pismenosti v monarhiji zaostajali le za Nemci, Čehi in Italijani.
Na Ostrožnem Brdu je bil pouk organiziran že pred letom 1869. Poučevanje je potekalo v prostorih Barčenove hiše. Njena lastnica je živela v Trstu in je hišo dajala v najem za šolo in trgovino. Leta 1884 so zgradili novo šolsko stavbo za otroke dveh vasi – za Ostrožno Brdo in Prelože. Kljub novi šolski stavbi pa pouka niso redno obiskovali vsi otroci.
Moj stari oče Franc Krebelj – Jenezinov (1859 – 1918) je v šolo hodil bolj poredko, zato ga je doma učil oče Anton Krebelj (1839 – 1925); on je namreč pisanje in branje dobro obvladal. Naučil ga je osnove pisanja, sin pa si je omislil zvezek, v katerega je z okorno roko zapisoval pomembne dogodke na kmetiji. Po očetu je postal gospodar velike in trdne kmetije. Družina, ki jo je vodil, je bila izjemno številna. Poleg očeta in matere so do poroke ali odhoda v Ameriko na kmetiji živeli še njegovi štirje bratje in tri sestre, po poroki (1894. leta) pa žena Frančiška in njunih sedem otrok.
Zanimivo je, da je stari oče ob gospodarjenju in delu na kmetiji našel čas tudi za pisanje. Iz zapisov je razvidno, da je želel imeti s svojimi ljudmi čiste račune, zagotovo pa je z znanjem pisanja v vasi užival ugled in spoštovanje. Po pripovedovanju njegove najmlajše hčerke Antonije (rojena 1917) je bil liberalno usmerjen. Ni mi znano, ali je bil samo privrženec liberalne stranke, ali mogoče celo njen član.
Zvezek je kupil leta 1890. Očitno je bil nakup zvezka pomemben dogodek v njegovem življenju, ker je na prvi strani napisal datum nakupa, svoje ime (Franz), priimek, hišno številko, ime vasi, poskušal pa se je tudi narisati. Zvezek ima zanimivo pravokotno obliko, meri 31cm X 12 cm, ima 100 z roko oštevilčenih listov s črtami; na zadnji strani je napisal, da je »skopej 100 Vosem in devedeset pisem in plava dva numare je na usa kimi ena poperji nav sakimi poperji ena numara uglih neč več«. Vezan je v trdne platnice črnordeče barve in zavit v trd, povoščen papir. Ovojni papir je na več mestih sešit, nekoliko raztrgan, poškodovan tudi od dima. Zanimivo bi bilo vedeti, kje je bil zvezek narejen in kje ga je kupil, vendar mi ti podatki niso znani.
Zapiski o dogodkih v hiši, na kmetiji in širše v vasi se začenjajo z letom nakupa zvezka, zapisoval pa je tudi po spominu od leta 1883 dalje. Zadnji zapis je naredil leta 1918; v tem letu je umrl zaradi španske gripe. Tu in tam je kaj zapisal tudi oče. Njegova pisava je lepša, bolj tekoče izpisana, predvsem pa lažje berljiva. Po letu 1918 pa sledijo skromnejši zapisi njegove žene, sina, redki so zapisi hčera. Zadnji zapis je iz leta 1947. Zvezek zajema približno šestdesetletno obdobje.
V tem prispevku prikazujem vsebino prvega dela, ki ga je v celoti napisal Franc Krebelj. Vsebina je za današnji čas, za sodoben, hiter način življenja presenetljiva. Strani v zvezku so gosto popisane, prostor je popolnoma zapolnjen in izkoriščen. Poleg besedila so ponekod tudi manjše risbice. Pisal je z navadnim svinčnikom, ko pa je bila neka zadeva zaključena, je zapis včasih tudi prečrtal. Jezik je arhaičen; uporabljal je besede, ki so danes že skoraj izumrle. Besede je zapisoval fonetično. Ločil ni uporabljal, zato je branje in razumevanje vsebine oteženo. Marsikatere besede nisem mogla prebrati in pomena nekaterih nisem razumela. Tudi pravil o deljenju besed ni poznal; pogosto besed ni sklanjal. Nedosleden je bil tudi pri rabi velike začetnice. Velikokrat je predloge vezal s samostalniki: »zašulo – za šulo« ali pa je več besed združil v eno: »tista kinečejest – tista, ki neče jest«. Veliko besed je napisal po zlogih: »sva po ra ču nala«. Iste besede je pisal na več načinov: »krumper, kramper, kranper, kremper«. Za učitelja je uporabil štiri besede: »uči teln, učenik, vočenik in šolmajster«, za ovce pa tri: »vovce, volce in vouce«. Velikokrat je uporabil trpno obliko glagola: »kamin ometen, jelen prodan, ukardan, rajtenga narjena, kanal narjan«.
Manjše težave mu je povzročalo pisanje letnic, posebno tiste po letu 1900. Marsikje je napisal 1092 ali 192 za leto 1902, 19010 pa za leto 1910; za 1911 je zapisal 19011.
Ob letnicah je mesece običajno zapisoval z arabskimi številkami, ponekod pa je dneve in mesece poimenoval: »pandelek, tork, sabota, svečan, sektenbr, sektebr, marč, šternajstiga maja, gošta, treki teden«. Čas je pogosto opredeljeval s cerkvenimi prazniki in svetniki: »doseh svetih, sveti Mihel, velka nedela, nasve te tri krale, na svete tri krale, ovin košteh, ovinkosteh, vot svetega telesa, na sveta tela, za sveti luka, pomartini, na sveti kocjen, na sveti Anton, zaveliko marijo, zaveliko marijo divico, vo svetimi jakopi, nas hot, na sveti marka, do svet jurija, vot svetimi juri in vosvetem jurji«.
Števila je zapisoval s številkami, če pa jih je zapisoval z besedami, jih je na takle način: »dvej, seden, vosem, petdeset inpet, dvejsto«. Osebna imena je pisal zelo različno: z malo začetnico: »tone, lovre« in veliko začetnico: »Janes, Merjana«, nemško zveneča: »Johan, Franz«. Ob imenih je ponekod navedel priimek: »Johan Štrajhar«, ponekod hišno ime: »Jahana jakovinova« ali pa kraj, od koder je posameznik prihajal: »Anton is tatri«. Posebno obliko zapisa, brez imena, je uporabljal za pastirje: »Volar is ja var je« (pastir iz Javorja), »volar frušce« (pastir iz Hrušice).
Podobno kot jih pišemo danes, je zapisoval imena sosednjih krajev, od koder so prihajali dninarji in pastirji: »Nova sušica, Kozjane, Perlože«. Zelo drugače kot danes pa je zapisal imena bolj oddaljenih, manj znanih krajev. Čisto na koncu zvezka so namreč po vrsti napisana naslednja imena: »Pastojna, Rakek, logac, Baronica, presar, Brezovic in lajboh«.
Velikokrat so omenjena imena parcel, saj je bila kmetija razdrobljena in sestavljena iz večjega števila njiv, travnikov in pašnikov. Pisal jih je z veliko: »Doužica, Dolgi ret« in malo začetnico »rujevc, sanišče«. Pri zapisovanju ledinskih imen je pogosto vezal predlog z imenom parcele: »Uješevci, Uloki«.
Ker je v zvezek podrobno zapisoval, kdo mu je opravil kakšno delo, kdo mu je bil dolžan in koliko, komu je kaj prodal in za koliko, je veliko prostora namenjeno goldinarjem(1), kronam (2) in vinarjem.
Ne glede na slovnične pomanjkljivosti je zvezek izpolnjen z veliko skrbnostjo in zavzetostjo in ga lahko uporabljamo kot zgodovinski vir. Z njegovo pomočjo se lahko seznanimo z življenjem kmetov na Slovenskem ob prehodu iz 19. v 20. stoletje. Navedeni so tudi vsi problemi, ki jih v zvezi s socialnimi razmerami na podeželju omenja naše zgodovinopisje: razslojevanje (gruntarji, kajžarji, dninarji, hlapci in dekle), prenaseljenost, zadolževanje , težko kmečko delo, ki so ga opravljali ročno, dedovanje, izplačevanje dot in alkoholizem. Zelo malo prostora je namenil osebnim zadevam, hrani, oblačilom, o razvedrilu pa ni nobene besede. Iz zvezka lahko razberemo, da je na vasi potekal težak boj za preživetje, da je bilo življenje na kmetih popolnoma podrejeno zemlji in delu na njej ali »zemle je bla svieta«.
»… kosil 4 dni mlatil 3dni in pol … žela en poldan… persipala kramper…«
Največ zapisov je namenjenih obdelovanju zemlje. Ker je bila kmetija velika, zemlje niso zmogli obdelovati samo družinski člani. Zato so najemali tujo delovno silo: »žernadnike in žernadnce« to je dninarje in dninarice, hlapce in dekle, pastirje, kosce; za druga dela pa tudi kovače, čevljarje, krojače, tesarje in mizarje.
Na kmetiji so delali tudi tisti, ki so bili njihovi dolžniki. To so bili lahko sosedje, vaščani pa tudi posamezniki iz bolj oddaljenih vasi. Iz zapisov se da razbrati, da so postali dolžniki na različne načine; največkrat tako, da jim je opravil neko delo. Pripeljal jim je drva, kole, zoral njivo: »da enga kosca kisem pripelel kolce is boršta« , »en dan kosit ki sem derva pripelev« ali »dal tri koše gnoja in zvoral«. Druga možnost je bila, da so pri njem kupovali ali si izposojali različne pridelke in dobrine: vino, žganje, krompir, drva, tobak »paklc tobaka«, les, seno, listje, gnoj, »vogelje, divjake, frodel«, npr.: posodil »2 škopnika pšenična« ali »uzel kramperje 1 kvantal na upajne«, »ze češno jema en dan kosit ali mlatit« in »dal dve dovjaki uloki skopat za eno žensko žernado«, »dolžna vot frodle eno žernado«, »jema dat še za derva pot steklim berdam«. Ker so revnejši kmetje – bajtarji imeli skromne dohodke, pogosto so bili tudi brez vprege (običajno so imeli le ovce in koze ), so z delom odplačevali svoje dolgove.
Nekateri so si pri njem izposojali denar. O tem je v zvezku veliko zapisov. Izposojali so si manjše vsote, najpogosteje 10 goldinarjev, redkeje 50 in le tu pa tam 100 goldinarjev. Pri teh zapisih je običajno navedel datum izposoje: »tone uzel naposodo 10 gol« ali pa »šmagur ta srednji uzel naposodo 50 gol 2/5 1887 potem še enajst gol 11 za žgajne rajtenga narjena čes use fet plačen 23/6 94«.
Nekaterim je dal zemljo v najem in so morali z delom odplačevati najemnino. Na primer: « žernat 27 vot niv«.V kroniki za leto 1904 je zapisal, da je sosedu dal vinograd v Judeževem brdu v najem za šest let, zato bo moral šest let opravljati šest žernad v košnji po 80 krajcarjev. »Jakap Maslo na zalat ki niva nova dana za pet let zastojn perva letina jebla leta 1895 Franz Krebel«. Očitno sta bila z Jakobom v dobrih odnosih, ker mu je dal njivo zastonj.
Zapisov o ustvarjanju novih njiv je precej, kar pomeni, da so tudi še v tistem času krčili gozd in pridobivali nove obdelovalne površine za zelo številno prebivalstvo v vasi.
V zvezek je zelo podrobno zapisoval, kdo je pri hiši delal in koliko časa (celo ure): »en dan vot devete vure«, kaj je posameznik delal, koliko je zaslužil, koliko mu je izplačal in koliko mu je kdo še dolžan: »Janez Katnik leta 1890 jema naredit vosem in pol žernat u košni in eno zimsko žernado zalistje na pekli jema naredit dvej žernadi«.
Poznali so različne vrste žernad: jesensko, zimsko (ker je pozimi krajši delovni dan), žensko žernado pa tudi pol žernade: »pudrugi dan« ali »pol dan«, »trikvarte žernade« in »četrtinsko žernado«. Običajno je pod vse zapisano, kar se je nanašalo na posameznega dninarja, napisal: »rajtenga narjena«, kar je pomenilo, da sta naredila obračun. Ko so poračunali za nazaj je zapisal »vot takrat gre drugi fet«.
Seznami del, ki so jih opravljali na žernadah, so dolgi in zanimivi: »en dan voral, vokopaval fermetin, persipal fermetin, odkrival fermetin, sadil kramper, vokopaval kranper, persipal kranper, sadil fižolen, kopal korejne, kosil šteri dan, kosil votavo, kosili frodil, kosit za škupe, kosil praprot, mlativ šest dan, kopal terte dva dni, vezal terte en dan, vokopaval terte, vozil grozdne, tergal češpe, prekopaval češpe, tergal jabka, tergal češne dva dni, listje grabil, gnoj vozil, rezal derva, en dan cepil, pot kopal, poti dejlat, kopal kamnje, rubido sekal en dan, šteri dan kril, vogel je zbe ral en dan«.
Pri odplačevanju hišnih, družinskih dolgov so možem pogosto pomagale žene. Zapisov o dninaricah je manj kot o moških – dninarjih. Tudi z njimi je napravil poračun: »rajtenga narjena« in zapisoval, katera dela so opravile ali pa jih bodo morale opraviti. Dela, ki so jih opravljale ženske, so se razlikovala od moških del; bila so nekoliko lažja: »Kata šteri po poldan voko po vala kran per« ali »Kata sadila fežol en podan«. Tudi ženske so odkrivale koruzo, kopale krompir, grabile seno ali listje, veliko so žele, plele, »ruvale lan« mlatile in čistile pšenico, pobirale so fižol in češpe. Navajam zapis o eni izmed dninaric: »tri dni in pol kopala per kranperje en dan trebla en dan zberala vogelje tri dni fermetin votkrivala šteri dni plela korejne en dan in pol persipala in pol dan grabla plejla en dan snažla en dan«. Ali pa zapis o Francki iz Kozjan: »Francka is Kozjan je per šla h nam leta 1906 mesca 2/12 šla preč vot nas 2/4 leta 1907 prav glih dva dni jebla men koker šteri mesce«. Ob zapisu jo je poskušal tudi narisati.
» …rumeni začel dajet drobtine…vot hile junček ta treki…«
Zelo veliko prostora v zvezku je namenjenega živini. Pri hiši so imeli 20 glav goveje živine. Največkrat omenja krave, redkeje vole, konje in prašiče. Krave in junice so imenovali na dva načina: z običajnimi imeni, na primer: »hile, liška, sivka Serna, plavka, bela, rejavka ali rujavka, rijavka, verba, Risa«. Imenovali pa so jih tudi po značilnostih, barvi, starosti ali pa glede na mesto, kjer so stale v hlevu: »taveče junica, tamala siva, tista kinečejest, bela junica, taveče junica bela, takije pri trahtari ali serna pri trahtari ali tista kije pri trahtari, sivka stara, sivka ta veče, rubasta rijavka, stariše rujavka, pešenične dlake, junica tastarše, taveče junica, Siva Stara, bela, rumena«. Za vole sta navedeni dve glavni imeni: »Jelen in Plavc«, za konja pa »Šimeln«.
V zvezi s kravami je največ zapisov o tem, da je gnal kravo k biku, lahko v domači ali pa v sosednjih vaseh. Običajno je ob tem dogodku napisal datum in pozneje dopisal, da je krava dobila telička: »Per pustil jest hilo Dne 18/2 1903 Pervič« ali pa: »sivka otelila na sveti Kacjan leta 1906«.
Pogosti so zapisi z naslovom: »Zamerk telet«. Največji je na sedmi strani v zvezku, na kateri je za obdobje od 1889. do 1894. leta napisal trinajst teličkov in junic: »sivček veči, bela juničca, junček tamali, vot hile junček ta treki, junček tabev, vot sivke testare junica…«.
Le en zapis se nanaša na hranjenje živali:« rumeni začel dajet drobtine 18/5 l 1914«. Tudi glede prodaje živali, zapisov ni prav veliko: »Voli prodal 7/2 1906 uzel gol 400 in 12 gol Prodani so u kne žak jakopi«.
»… stopil uslužbo kardan je gol 88 in nove čevle z botami…«
Veliko zapisov je v zvezi s pastirji, kar je glede na število govedi razumljivo. Pomemben dan za pastirje in drugo služinčad je bil 24. april – Sv. Jurij: Na ta dan so lahko zamenjali službo, torej zapustili starega gospodarja in nastopili službo pri novem. Zapisi v zvezi s pastirji so si zelo podobni. Najprej je zapisano, za katerega pastirja gre, da so z njim naredili dogovor, do kdaj bo služil in koliko mu bo plačal za delo. Običajno je navedeno tudi, da mu je dal »kaparo«. Plačilo je izraženo v denarju in oblačilih. Oblačila omenja skoraj samo v povezavi s pastirji. Z volarjem iz Kozjan so se dogovorili za plačilo v denarju (32 goldinarjev) in v oblačilih: »seknen gvant dva klabuka in dva lajbelca domače srajco in ena kuplena in fanela in hlače tenke«. Na podlagi ostalih zapisov domnevam, da je bilo to plačilo za eno leto oziroma za eno pašno sezono. Pri nekaterih pastirjih omenja tudi »čevle koker resterže« ali pa »čevle z botami, koret, seknene hlače, srajco koteninasto«.
Navajam tri najbolj zanimive primere. V prvem primeru piše, da je pastir »ukardan doseh svet nastopi slošbo«, da je »en dan fraj«, dal je »kapare u znesku gol 30 krone«. To je edini zapis, v katerem omenja, da ima pastir prost dan. »Volar is javorje ukardan gol 45 in koker resterže čevle kapare gol l2 dal… fanela …žgajne en liter in pol klabuk…« »Franz Krebel is ostrožno berdo Jože Kopičev volar zaleto 1899 ukardan 12/3 za gol 40 in cvern cajh gvant hlače fanela lajbelc srajca klabuk čevle koker resterže in kapare en gol 1«.
»… pet dni po dva rabutnika… en dan z vozam rabuta…«
»Rabuta« je bilo udarniško delo, ki so ga morali opravljati vaščani za potrebe vse vasi, za sosesko. Največkrat je šlo za popravilo poljskih poti (običajno spomladi), pozimi so čistili poti zaradi zapadlega snega ali pa so opravljali druga težka fizična dela, pri katerih je moralo sodelovati veliko ljudi. »Rabuto« so v glavnem opravljali moški, običajno z ročnim orodjem ali pa z vozom in vprego. Veljalo je, da se mora »rabute« udeležiti vsaj en član družine, oziroma po en delavec iz vsake hiše.
Prvi zapis o »rabutah« se nanaša na leto 1902. Stran v zvezku je s črto razdelil na dva dela: na levem delu je napisal »soseske poti rabuta«, v nadaljevanju pa, koliko dni in koliko »rabutnikov« je delalo za njihovo hišo: »pet dni po dva rabutnika, dva dni po dva dejlavca, en dan vozil«. Tu je prvič uporabil besedo »dejlavc« in vedno jo uporablja v pomenu »rabutnik«. Na desnem delu pa je zapis »Most rabuta« in prav tako navaja število dni dela in delavcev. Obe »rabuti« so opravljali z vozom. Glede na to, da omenja most domnevam, da gre za most pri Ambrožiču čez Reko, ki so ga gradili prav v tistem času.
Zapisi o »rabutah« se nadaljujejo tudi za naslednja leta; zelo veliko »rabut« so opravili leta 1913 v aprilu in maju, delali so skoraj vsak dan, z več delavci in vozmi. Na koncu je zagotovo s ponosom zapisal: »tri rabute sem naredil več dejlali smo 18 dni vot nas ni noben dan faliv«.
»…ponvi rep per flikal …vokoval en jarem ses šplangami…«
Poleg dninarjev in dninaric so pogosto omenjeni tudi obrtniki, ki so na kmetiji opravljali različna obrtna dela; izdelovali so nova in popravljali stara orodja. Navedeni so posamezni obrtniki, kaj so naredili za hišo, koliko so zaslužili in na kakšen način jim je delo plačeval.
V vasi so živeli trije bratje kovači: Johan ali Janes, Franc in Jože Štrajhar. V zvezi z njihovim delom je vsaj 18 dolgih zapisov. Običajno se začnejo z naslovom »Johan Štrajhar zamerk kovajne«, sledi dolgo naštevanje del, ki jih je opravil in na koncu poračun. Opravljena dela mu je plačeval z denarjem, z moko »jest dal braške polonik 7« z ogljem »žakl 30 kil« ali pa »enajst polonikov vogelja«. Seznami opravljenih del so dolgi in opravila za naš čas nenavadna: »zvaril je rinke in krampe, roč od kalavnika in šino za voz, popeček, žlico in kluč, držalo pri šterni, čertalo, špičil je motiko, en cvek vošpičil, lemeš peršpičil, sekero špičil, popeček peršpičil«. Kovač Johan je znal izdelati in popraviti »šravfe, podkve za vole in cveke, jeglico, kel ča venco, senene vile za Toneta, govedje ketne, tečaje h svinskem vratam, drat vot mašine pr kluki, kobilco pri šagani, dleto za kamen seč, tri cvinge h vognišči, kleške za vogen« (klešče za ogenj), kluč od stare hiše«. Poleg teh del je znal kovati »jarem in šino, Sivcu je pribil stare podkve, rifal je Šimelna, vinti je dal eno držalo to zadne, skoval je štos in šogan, potegnil drat vot mašine, pri čveteri eno rinko naredil ali pa vokoval čveter, kolo prepilil, en jarem ses šplangami, eno staro šino zvaril« in »ponvi rep per flikal«.
Blaš Poljan je bil čevljar. Prvič je navedeno njegovo ime v zvezi s tem, da je naredil osem žernat in več dni šival. Naslednjič ga omenja, da je naredil »gete«, izdelal je »čevle«, »čižme« za Johano in Frano, očetu je »poton p lev čevle«, napravil je »čižme« tudi ženi, »naredil 5 paro obuče«. Besedo »čevli« je uporabljal za moško obutev, »čižmi« pa je vedno uporabljal za žensko obutev. Čevljarju je pomagala tudi žena Lena, ki je grabila, plela in »revala lan«. Mož je kopal, kosil, mlatil, delal poti, vmes pa tudi šival »kosil dva dni en poldan šival«.
O delu na kmetiji je pisal prav malo. Našla sem le tri zapise, v katerih je izrecno navedel, kaj je on sam napravil oziroma izdelal: »uštali štekidur Narjen leta 1908 Štraje Narjene leta 1908 delal Franc Krebel«.
Zanimiv je zapis z naslovom »Zamerk koles in prem« v katerem opisuje, kako je vzdrževal kolesa in preme v obdobju od 1888 do 1902. leta. Navedel je, da je barval kolesa s petrolejem in lanenim oljem:
»šteri perva kolesa sem farbel is patriolem in sla nenimo voljem«, in s črno novo smrdljivo barvo »sem eno pervo kalu farbal ses tano vo farbo černo smerdlivo«. Z lanenim oljem in rdečo barvo je barval tudi kolesca od pluga »kulca, prvo in zadnjo premo«. Sam je prvo premo tudi naredil, jo okoval in napisal, da imajo kolesa jablanova platišča »platiščeta jablanova«.
«… dal sodček žgajna… zglihal zasenu po 3 krone…«
Trgovanju je v zvezku namenjeno veliko prostora. Največkrat je omenjen »Šuštar male pristave«. Ni bil čevljar, kot bi sklepali po imenu, ampak je bil trgovec. Kupoval je seno, krompir, jabolka, včasih tudi vino »fruškovec«. V vas je prihajal z velikim vozom in nakupljeno blago odpeljal v Trst. Pisec je navedel, da sta se »zglihala« za prodajo sena po določeni ceni in v 14 dneh naj bi blago odpeljal. Kupec mu je dal »kaparo«, v drugem primeru pa mu je dal na račun »žakel moke«. Ob »Šuštarju male pristave« so navedeni tudi drugi trgovci in blago, ki so ga kupovali in prodajali: les, meso, teleta, krave, prašiči, češnje, slive, koruza, moka, mleko, slama, »vogelje«.
Cvetela je tudi vaška trgovina z žganjem in vinom. Že na prvi strani zvezka je zapis za leto 1888 z naslovom »Zamerk za žgajne«. Pod naslovom je navedel posameznike, ki so pri njem kupili žganje, koliko litrov ( 4, 6, 7, 12, 20, 28 litrov itn.) in koliko so mu plačali.
V zvezi s trgovino sta ostala zanimiva, vendar nerazložljiva dva teksta z naslovom »OKS 5/8 L 97« in »OKS leta 1899«. Sklepam, da je šlo za prodajo in nakupe, ki so jih izvajali v več trgovinah. Mogoče so bile trgovine povezane v širšo organizacijo ali zadrugo s kratico OKS. Menjava je potekala v Postojni, na Suhorju in na Premu. Prodal je dva vola »Jelen in Plavc«, dobil denar za seno: »vot sena« ali »vot sina«, za prašiča: »za prese«, za češnje: »uzel za češne«, za slive: »začešpe« . V nadaljevanju je napisal, kaj je kupil: »kupe, vusne, male riči, pante, fovč, britve, plug« in koliko je plačal za »mojšker« in »žnidarji dali za mihotav gvant, mihave hlače, toneti gvant, za fermetin, zasekero, zarajš, posevke, vogelje, zasu, tišlerji dali vot skedne«.
« … šteri koreti narjeni Franz anton Miha Ate…cuker kuplen…«
V zvezku je največ zapisov o delu na kmetiji, manjšo pozornost pa je namenjal družini in posameznim družinskim članom.
Na 13. strani je zapis: »Buje Kaluževec jemen dolžen dote še 200 gol še 100 gol«… Leta 1894 se je poročil (tega dogodka sicer nikjer v zvezku ne omenja). Ženin oče Kaluževec iz bližnje vasi Buje mu je izplačal doto še v naslednjih letih.
Izplačevanje dote omenja še na več mestih. Ko se je poročila njegova sestra Mica je zapisal »Mica Voženila leta 1903 dano za vohcet dal gol 200 za sveti luka gol 100 tuje use enmu lejti« in za naslednja leta je zapisoval, kdaj in kakšne vsote je izplačal. Sestri oziroma njenemu možu je doto plačeval vse do leta 1908, po 100 goldinarjev letno, skupaj 800 goldinarjev. Vedno je navedel tudi priče; to so bili sosedje, njegova žena ali oče.
Na dveh zadnjih straneh je zapisal imena in rojstne podatke svojih otrok. Ko je ena izmed hčera umrla, je njene rojstne podatke prečrtal. Na posebno vidno mesto in z velikimi črkami je zapisal: »Franc Poter jen dne 28/5 leta 1915«. Šlo je za potrditev na naboru, sin se je moral udeležiti vojskovanja v prvi svetovni vojni na vzhodni fronti, od koder pa se ni vrnil.
Na gospodinjstvo se nanaša le nekaj zapisov: kako so kupili »10 škatel žeplenic«, »cuker«, »en žakel moke« in »50 kil soli«, »žakel posevka«. Antonjia se spominja, da so kupovali po 50 ali 100 kg soli in sladkorja in oče naj bi govoril, »de bo uzel več ukep, de ne bo kipavala u žuokih«. Zapisal je tudi, da je dal »vočeti« deset goldinarjev, materi pa dvanajst goldinarjev za moko.
»… gospodi dal za mihorske bukve 2 k… vardjan tri lite vina in peršuta en taler…«
Zapisi o tem, kako se je vključeval v življenje vasi, so pogosti. Imel je stike s predstavniki posvetne in cerkvene oblasti, to je z učiteljem, duhovnikom, županom in vardjanom. Tudi tu je v ospredju denar – goldinarji, krone in vinarji – pa tudi dajatve v naravi.
Več zapisov se nanaša na odnose z vardjanom. Vardjana in njegovo delo omenja v zapisu 8. junija 1894: takrat je vardjan našel sosedovega pastirja, ko je pasel govedo na njihovi parceli. Podobnih zapisov o tujih kravah ali ovcah na njihovih parcelah je kar nekaj.To je bila ena izmed glavnih nalog vardjana, ki je poleg tega skrbel za javni red in mir, preganjal nepridiprave itn. V treh zapisih omenja denarne posle z vardjanom: za leto 1901: »likof vardjan Katnik tri litre vina in peršuta en taler«, leta 1912 je plačal »vardjanski lon«. To plačilo oziroma darilo je nekaj podobnega, kot plačilo duhovniku; vsaka hiša ga je morala plačevati vsako leto. Zadnji zapis pa govori o poračunu z vardjanom za leto 1915:«vardjan ukardan dne 18/4 l 1915 100 gol in 60 gol za eno leto priče janes Nadoh, Franz Krebel št 14 Jože Kaluže Anton stavajne jakop Kovačič št. 18«.
Težko razumljiv je zapis o tem, da je postal predsednik: »ostrožno berdo Presednik postal 6/2 leta 19010 dnara sem preuzel 129 kron in vi 43 tisti dan dal dve kroni in vinar 7 za mo hor ske bukve knižico«. Škoda je, da ni napisal predsednik česa je postal. Iz drugih podatkov pa sem lahko razbrala, da je kot predsednik denar dobil in ga delil oziroma razporejal za knjige, učitelja, šolo, za pokopališče, za drva (mogoče za učitelja). Običajno je na začetku leta v januarju denar dobil, dopisal, koliko je ostalo od prejšnjega leta in koliko ter komu je denar dal: »šola učeniki dal 27/12 1912 10 kron za ve zajne knih ravno tisti dan 27/12 L 1912 popotnik 18 k zvonček 10 k 18/12 1912«. Mogoče je, da je kupil oziroma učitelju plačal dve vezani knjigi: Popotnik (3) in Zvonček (4).
Poleg denarja, ki ga je dobil kot predsednik, posebej piše, da je dal svoj denar za šolo, za zemljo pri šoli: »šolski vert«, dal je »dile« in plačal voznika, ki jih je pripeljal. Te davke imenuje »šolski franki«. Glede na ostale zapise domnevam, da so v letih 1910 do 1912 popravljali šolsko stavbo in urejali okolico šole. Enkrat omenja tudi ime učitelja, ki je takrat poučeval v vasi; to je bil učenik Perc, ki mu je večkrat dal ali pa posodil denar »za bukve«.
V zvezku sta samo dva zapisa, ki omenjata stike z duhovnikom. V zapisu na strani 45 piše: »gospodi dal za mi hor ske bukve 2 k in 20 vin dne 19/11 leta 1911« (najbrž so to Mohorjeve knjige). V naslednjem zapisu našteva, da je duhovniku iz Suhorja dal »en polonik« ovsa in pšenice, »nežnarju« iz Suhorja eno »vejenco« pšenice, duhovniku iz Britofa pa manjšo količino ovsa in pšenice. Tem dajatvam so nekoč rekli »fraj puober«, morali pa so jo dajati duhovnikom ob koncu leta, običajno v naravi. Dajatev ohranja spomin na nekdanjo desetino.
Lahko berljiv in razumljiv je zapis v zvezi z gradnjo mrliške vežice leta 1915. Gradnjo je vodil župan. Navajam: »župani posodil za mert va šenco 20 gol župani dal jest 3 plohe tišler uzel 1 ploh vela 1 krono v 10 per pelan koš peska pri pelal cumet in 110 kup in 100 col škoreta dal 6 gradic in tri plavnike japna plačen 1/12 L 1915 zamuda in kar sem dal 25 kron tudi ver nil 40 kron«.
Nekaj zapisov se nanaša na odnose s sosedi zaradi škode, ki jo je delala živina ali pa je bila povzročena na kakšen drugi način. Ti zapisi vključujejo opis, kako je bila škoda povzročena, kdo je to ugotovil, navedene so priče, koliko škode je bilo in tudi, da je naredil tožbo: »vovce … 22/11 leto 1911 jest voče trinajstega pergnal damu svečana 14 svečana zapodil znašiga daleč preč 15 jeh ni blo 16 svečana oče udobil za priča Miha vatovec vsaki bot tri volce zavolce … naredil tožbo 28/4 zatri krone škode«. Ali pa: »…tone leta 1908 30/10 jepelel čes grajo pot hribam 7/11 sem šov naredit povabilo zaprit na dan 14/11 zvečer 13/11 seje prišel zmenit da zagradi grajo nazaj in dane bo peljel več nikdar šes priče Franc Krebelj Anton Krebelj voče franca Krebel žena in Anton Trebec hribar«.
V zvezku sta dva zapisa v zvezi z dedovanjem, nanašata se na sosede. Za oporoko je uporabil besedo štament. Navajam dva primera: »janezu vuro in šteri ruhe toneti petdeset gol verbščine in karje tega druziga van more plačet pogrep Luka Krebel no 21« V drugem zapisu najprej navaja, za čigav testament gre, nato dogovor glede dedovanja in zapis končuje z besedami: »…Narjeno poreszumno in pri pameti jebil popolnoma Matije«.
Končujem prebiranje več kot sto let starega, s svinčnikom napisanega zvezka. Lahko občudujem zavzetost pri vodenju kmetije in zapisovanju, delavnost, vztrajnost, skromnost in izjemno varčnost. Vse to se je piscu obrestovalo, da je lahko na zadnjih straneh, nekaj let pred smrtjo zapisal: »Dal ušparkaso pervo dne 14/11 1913 dva tisoč kron drugeč 11/ 5 1915 dvatisoč kron treti bot 24/12 1915 šteri tisoč kron«.
Opombe:
(1) Goldinar ali florint je znan že od 15. stoletja, takrat je bil srebrn goldinar vreden 60 krajcarjev; od leta 1857, ko so v Avstriji uvedli denarno reformo pa 100 krajcarjev.
(2) Krone so v Avstriji uvedli 1892, takrat so v obtok prišli zlatniki za 20 in 10 kron, kovanec za eno krono pa je bil iz srebra. Stotinka vrednosti krone je bil vinar iz bakra. Tiskali pa so tudi bankovce v različnih vrednostih.
(3) Popotnik je pedagoška revija, ki je izhajala v letih 1880 – 1941 in 1945 – 1949. Ustanovili so jo člani celjskega učiteljskega društva, ki so podpirali nov liberalni šolski zakon iz 1869. leta.
(4) Zvonček (1900 – 1939), liberalni mladinski časopis, izdajali so ga učitelji. V časopisu so objavljali učitelji in mladinski pisatelji: Oton Župančič, Vida Jeraj, Srečko Kosovel, Anton Ingolič, Josip Vandot in drugi.
Viri in literatura:
- Antonija Trebec, Ostrožno Brdo, ustni vir
- Enciklopedija Slovenije št. 5, 6, MK, Ljubljana, 1992
- Enciklopedija Slovenije št. 9, MK, Ljubljana, 1995
- Enciklopedija Slovenija št. 15, MK, Ljubljana, 2001
- Gestrin – Melik: Slovenska zgodovina 1792 – 1918 DZS, Ljubljana, 1966
- Slovenska novejša zgodovina 1, MK, Ljubljana, 2005