juta v turnih krajih

Na pobudo revije Kras in prof. dr. Boruta Juvanca s fakultete za arhitekturo v Ljubljani sem se pozanimala o kamnitih zatočiščih v našem kraju, to je na Ostrožnem Brdu in sosednji vasi Suhorju.

Največkrat uporabljen izraz za kamnito zatočišče pri nas je »juta«, v novejšem času »bajta«. Jut je bilo v prejšnjem stoletju veliko- na travnikih, sadovnjakih, gmajnah- za zaščito pred dežjem in za spravilo orodja. Kmetje so jih postavljali na najbolj oddaljenih parcelah, kjer so se zaradi dela zadrževali ves dan. Zatočišče so v njih imeli ljudje- pastirji, pa tudi živina. Sezidana so bila iz kamna, pokrita s slamo, škrlami, v novejšem času pa tudi s strešniki ali z že rabljeno pločevino. Kamne so na gradbeno mesto morali pripeljati, saj je v Brkinih zgradbo tal flišnata, drugačna kot na Krasu, in na površju kamenja ni v izobilju. Hiške so postavljali na toplih , prisojnih legah. V njih so se ob toplem, sončnem vremenu pogosto zadrževale kače.

Med drugo svetovno vojno, v letih 1942 in 1943 so večino jut požgali italijanski fašisti, da bi preprečili skrivanje partizanov, oziroma terencev. Vaščani jih po vojni; razen redkih izjem, niso obnavljali, ker so opuščali obdelovanje zemlje na najbolj oddaljenih parcelah in ker so te parcele počasi zaraščale.

Večkrat obnovljena in še vedno uporabna je juta v Turnih krajih. Lastnika sta Amalija in Radoš Gustinčič- Žibrdova iz Ostrožnega Brda št. 15. Juta je postavljena na gmajni, parcelna št. 2114/4 in 2114/6- k.o. Ostrožno Brdo.

Njene starosti nisem mogla točno ugotoviti, Amalija Gustinčič pa se je spominja od 1955 leta, ko se je primožila k tej hiši, a zagotovo pa je obstajala že mnogo prej.

Parcela je od vasi oddaljena dvajset do trideset minut hoje. Juta je postavljena v breg in je delno vkopana. Stoji na prisojni strani še vedno urejenega pašnika, na katerem je še veliko sadnih dreves. Sezidana je iz flišnega kamna, ki je grobo obdelan. Kamni so položeni drug na drugega brez malte, zidovi so široki do 40 cm. Tloris jute meri 3x2m, do vrha ostrešja je visoka 2m, ostrešje je leseno, pokrita je z že rabljeno pločevino. Vhod je z zahodne strani. Vhodna odprtina je pravokotne oblike, široka 60 cm. Nasproti vhoda je odprtina za zračenje, velika 50 x 25cm. V hiški je lesena klopca iz stranice od jasli, široka 30cm in položena na kamnita podstavka. V juti hranijo grablje, koso in motiko.

Kamnitih zatočišč je bilo nekdaj več, a so sedaj ponekod na mestih, kjer so stala, ruševine. Ponekod pa o njih ni sledu. Vem za šest jut, ki jih sedaj ni več, in sicer:

Vrbaničeva juta na Hribu

Je postavljena med trtami (za varovanje grozdja) na terasasto oblikovani parceli in obrnjena na sončno stran. Bila je kvadratne oblike, zidana, pokrita s strešniki. Med vojno so jo požgali Italijani, po vojni je lastniki niso obnovili.

Jurževa juta v Judeževem Brdu

je bila lesena, pokrita s slamo. Stala je na parceli, kjer so lastniki imeli travnik, pašnik, njive in vinograd. Po vojni je bila obnovljena, a je danes ni več.

Paškova juta v Solašci

je bila postavljena na parceli ob vodnem izviru. Sezidana je bila iz kamna in tako velika, da so vanjo lahko zapeljali celo voz. V njej so zelo pogosto prebivali cigani. Podrla se je okrog leta 1950. Od nje so se ohranili le še ostanki zidu.

V Poušni je stala Jurževa juta.

V sosednji vasi Suhorje stoji juta blizu »konfina« z Ostrožnim Brdom. Je na travniku, nekoč terasastem vinogradu, obnovljena na starih temeljih , kvadratne oblike, sezidana s kamna in pokrita s škrlami.

Starejši vaščani se tudi spominjajo, da je stala juta tudi na Francinovi gmajni na Suhorju.

V Brkinih je še veliko kamnitih »stvaritev«, ki kličejo po zapisu in vabijo na ogled. Mislim na zbiralnike vode, križe, znamenja, svetilnike, ostanke zgradb..!