Brkini so bili do nedavnega skoraj pozabljena deželica med Krasom in Notranjsko. V osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja, ko so Evropo in Jugoslavijo zajele velike spremembe in se je tudi v Sloveniji začelo novo obdobje, smo velikokrat razmišljali, kako, na kakšen način bi Brkine umestili na prenovljeni zemljevid Slovenije. V političnem pogledu je bila prisotna utopična misel, da bi bilo bolje, če bi bili celotni Brkini organizirani v eni sami občini in ne razdeljeni na tri, tako, kot so sedaj. Drugi predlogi so se nanašali na možnosti razvoja kmetijstva, predvsem sadjarstva, za kar imajo ti kraji ugodne naravne možnosti. V povezavi s to dejavnostjo bi obnavljali stare sorte sadnega drevja, jabolk, hrušk in sliv; lahko bi prodajali proizvode: krhlje, suhe slive, sadjevec, slivovko, kis. Ob tem bi se razvijal tudi turizem, ki bi izpostavil še vedno čisto, neokrnjeno naravo, pohodništvo, gobarjenje, kolesarstvo, obnavljanje starih, skoraj pozabljenih običajev. Ponudbo bi zaokrožile turistične kmetije z domačimi dobrotami.
Moje razmišljanje je šlo v drugo smer.
Ko smo pred leti z dijaki postojnske gimnazije obiskali Preddvor, sedanji Sv. Anton v slovenski Istri, nas je tam pričakal gospod Dušan Jakomin in med drugo literaturo, ki nam jo je radodarno delil, podaril tudi svojo knjigo Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru ( Trst 1995). Povedal nam je, da ni slavist, ampak je ljubitelj slovenskega jezika, in da se je za pisanje slovarja odločil zato, da bi jezik, ki ga je govoril v mladosti v svoji rojstni vasi, ne šel v pozabo.
Ob prebiranju Jakominove knjige, sem pomislila, da bi bilo zanimivo zbirati »stare besede«, ki so jih v preteklosti govorili v moji rojstni vasi Ostrožno Brdo.
Slovenska narečja se po klasifikaciji Frana Ramovša, Tineta Logarja in Jakoba Riglerja iz leta 1983 delijo na sedem narečnih skupin: gorenjska, dolenjska, štajerska, panonska, koroška, primorska in rovtarska. V okviru teh narečnih skupin živi 36 narečij in 12 govorov ter mešani kočevski govori. V primorsko narečno skupino sodi rezijansko narečje, istrsko narečje in zahodno slovenska narečja. Zahodno slovenska narečja se govorijo v porečjih jadranskih rek Soče, Rižane, Dragonje, Pivke in Reke. V to skupino se uvrščajo rezijansko, beneško, obsoško, istrsko, kraško in notranjsko narečje. Notranjsko narečje se govori na Notranjskem zahodno od Planinskega polja, Javornikov in Snežnika, po jugovzhodnih pobočjih Trnovskega gozda do Predmeje, v zgornji Vipavski dolini do Vrtovina, po vzhodnem robu Krasa do Dutovelj, v okolici Trsta in po Brkinih. Notranjsko narečje se govori na razmeroma velikem ozemlju, zato je razumljivo, da je tudi samo členjeno na manj obsežne govore, med katerimi so pogosto velike razlike.
Glede na to klasifikacijo govori v Brkinih in na Ostrožnem Brdu sodijo v notranjsko narečje in širše v primorsko narečno skupino. Narečni govor mojega rojstnega kraja se je dolgo razvijal ločeno od ostalega slovenskega govornega prostora, brez večjih vplivov iz širše okolice in se je le počasi spreminjal. Osnovni razlog je bilo pomanjkanje prometnih povezav s sosednjimi pokrajinami. Glavne prometne poti proti Trstu, Reki in Postojni potekajo ob vznožju Brkinov. Zaradi tega so ljudje dolgo ostajali doma in se ukvarjali predvsem s kmetijstvom, v vas pa tudi niso prihajali in se naseljevali ljudje od drugod. V Brkinih dolgo ni bilo asfaltiranih cest, po katerih bi lahko prihajal napredek, drugačen način življenja in bi se zaradi tega oblikovalo tudi novo, modernejše besedišče. Območje Brkinov je torej obrobno in odmaknjeno od večjih mestnih središč, zato je tudi govor ohranil veliko narečnih posebnosti, starih izrazov in pridih arhaičnosti.
Odločila sem se, da bom ljubiteljsko zbirala samo narečne besede iz naše vasi, torej krajevni govor. Tudi za brkinske vasi namreč velja pravilo, da ima vsaka vas svoj glas. Vas Ostrožno Brdo vključuje tudi dva zaselka in že tam govorijo nekoliko drugače; manjše razlike v govoru pa so tudi v vasi, odvisno od tega ali nekdo živi na začetku, na koncu ali v sredini vasi.
Različni odtenki v govoru so vezani tudi na način življenja in dela v posameznih družinah. Govor je lahko nekoliko drugačen tudi zaradi sklepanja zakonskih zvez. Če se je nekdo v vas poročil in priselil od drugod, je s seboj prinesel značilnosti svojega govora in vplival na spreminjanje govora v vsej vasi.
Začela sem tako, da sem narečne besede (bolj za šalo kot zares) ročno zapisovala, nato pa razvrščala in urejala po abecednem redu. Pri tem so mi pomagali najstarejši vaščani, ki so vse življenje preživeli doma, na vasi in so govor spreminjali samo pod manjšim vplivom novega, sodobnejšega načina življenja (časopisi, radio, televizija).
V največjo pomoč in oporo mi je bila mama Antonija Trebec in stričeva žena Antonija Krebelj, rojeni 1917. leta. Obe sta vse življenje preživeli kot gospodinji in kmetici; redko sta zapuščali domačo vas in živeli »idilično« kmečko življenje. Obiskovali sta le italijansko šolo in nista imeli veliko stika s knjižno slovenščino, zato je njun govor ostal preprost, naraven in pristen, vseeno pa barvit, sočen in bogat. Prisrčno sta znali izražati svoje razumevanje življenja, opisati različna čustvena razpoloženja, svoje pripovedovanje domiselno dopolnjevati s starimi pregovori in reki, povedano pa tudi podkrepiti z zgodbicami in anekdotami. S starimi domačimi izrazi sta izražali preproste, a pomembne življenjske resnice. Njun govor je izražal lastno doživljanje sveta, vendar je bilo v ozadju njunih pripovedovanj pogosto čutiti duha prednikov; kot, da iz njunega pripovedovanja veje duh preteklosti, daljnih časov in ljudi.
Pri zbiranju so z veseljem sodelovali tudi moji domači; zbiranje besed je postalo pravi družinski konjiček.
Ob zbiranju »starih besed« sem iskala literaturo s tega področja, ki bi mi dala nove ideje in vzpodbudo za nadaljevanje mojega dela. Ugotovila sem, da poleg slovarja Dušana Jakomina obstaja kar nekaj narečnih slovarjev.
Najprej sem odkrila delo Ivana Tominca (Črnovrški dialekt). Tominc je prvi avtor takšnega dela pri nas, v katerem na znanstveni način predstavlja govor ene same vasi.
Zanimiv, vendar našemu narečju zelo oddaljen, je slovar Franca Novaka (Slovar beltinskega prekmurskega govora), v katerem je prikazan beltinski prekmurski govor.
Pozneje sta izšla še slovarja Rade Kossutta (Narečna podoba Križa pri Trstu), v katerem je znanstveno predstavljeno narečje, ki ga govorijo v Križu pri Trstu in slovar Barbare Ivančič Kutin (Slovar bovškega govora).
Pozitivno je na moje delo vplivala knjiga Nelde Štok- Vojska: Tega živega vse toka
Istrske prigode (Koper, 1998) napisana v narečju, ki vsebuje šaljive zgodbe in anekdote iz Istre. Ob vsaki zgodbici je naveden tudi slovarček manj znanih narečnih besed.
Velika vzpodbuda mi je bila knjiga, ki sta jo izdali Nada Kerševan in Marija Krebelj: Düša na bicikli Folklorne pripovedi iz Brkinov, doline Reke in okolice (Ljubljana , 2003). Tudi ta knjiga prinaša različne pripovedi v narečni govorici in obsežen slovar manj znanih besed. Knjiga mi je blizu predvsem zato, ker je napisana v mojem domačem narečju in vsebuje besedišče, ki ga dobro poznam. Ob izidu njune knjige sem spoznala, da je zbiranje »starih besed « potrebno, saj se te besede v vsakdanji govorici opuščajo in se marsikje zelo redko uporabljajo, ohranile pa se bodo vsaj v zapisani obliki.
Ker sem v začetku imela besedno gradivo zapisano le ročno, sem se po premisleku odločila za vnos besed na računalnik. S tem se je zaključilo prvo obdobje mojega zbirateljskega dela. Ker je število besed, ki sem jih zapisovala naraščalo (doslej sem jih zbrala okrog 6000), se je sama od sebe ponudila priložnost, da bi nastajajoča zbirka lahko postala »slovar«. Moj namen seveda ni napisati popolnega in izčrpnega slovarja, ampak zapisati čim več »starih besed«, težišče je torej ves čas na besedišču.
Ko sem razmišljala o slovarju, sem ugotovila, da bi bilo treba narečno besedno gradivo strokovno primerno zapisati, besede opremiti z naglasnimi znaki, s pravilnimi končnicami, določiti besedne vrste in podobno, pa tudi bolj ustrezno razložiti pomen posameznih besed.
Glede na to, da po izobrazbi nisem jezikoslovka – slavistka, mi je bilo jasno, da tej nalogi sama ne bom kos in bom morala poiskati pomoč nekoga, ki ima jezikovno znanje, je doma z naših krajev in ki ima občutek za narečni govor. K sodelovanju sem pritegnila slavistko, prof. Anito Nedeljkovič Andlovic, ki je v diplomski nalogi raziskovala krajevni govor na Pivškem. Pripravljena je bila sodelovati in šele z njenim prihodom se je začelo pravo strokovno delo. Počasi napredujeva ter upava, da bo delo nekoč sklenjeno in bo ugledalo luč sveta v obliki knjige, čeprav zbiranje besed ni nikoli dokončano delo …
Marija Stanonik v delu Slovstvena folklora v domačem okolju citira Zmago Kumer, ki daje navodila za zapisovanje prozne folklore: »…naj bo zapis sicer verna slika besedila z narečnimi posebnostmi, vendar toliko preprost, da ga je mogoče brez težav pravilno prebrati.« Temu preprostemu in jasnemu navodilu pri zapisovanju besed slediva tudi midve.
Poseben problem predstavljajo razlage posameznih narečnih besed… Ugotovila sem, da se z razlago osnovnemu pomenu narečne besede marsikdaj samo približamo, da so torej razlage lahko samo približki pravega pomena, medtem ko narečna beseda zadene pravo bistvo stvari ali pojava in izrazi njen osnovni pomen.
Da bi bile razlage bolj razumljive, sem se odločila, da tam, kjer lahko, dodam stavek z besedo v stalni ali pogosti rabi, pregovor, reklo, staro ljudsko modrost ali resnico. Tako smisel besede bolje spoznamo in doživimo. Stalne in pogoste besedne zveze so še posebej dragocene, saj beseda ni osamljena, ni iztrgana iz žive, običajne govorice. Narečna beseda v takšni zvezi še posebej lepo zaživi in ima posebno izrazno moč.
Za podkrepitev navedenega navajam štiri »navadne« besede: glava, okno, denar in sveti, ki so v rabi zelo pogosto in niso ravno »stare besede«. Razlage teh besed razumljivo niso potrebne, vendar pa besede dobijo še drugačen, širši pomen, če jim dodamo primere stalnih besednih zvez in pregovorov, v katerih smo jih pogosto uporabljali in ki se vežejo na opis starih običajev. Pri marsikateri razlagi zato nujno zaidemo na področje etnologije.
»Glava« je primer besede, pri kateri je v razlago vključenih več različnih pomenov, kar je označeno s številkami (1., 2., 3.) in dodano navodilo (glej); s to navedbo bralca usmerimo, da poišče sorodne besede, ki so predstavljene na drugem mestu.
g’lava -e ž 1. glava: je ‘jemu g’lavo ku polo’nik (imeti veliko misli v glavi); si je ‘dau u g’lavo (nekaj si zamisliti); je ‘biu od’pərte g’lave (biti bister, sposoben); je ‘dəržou u g’lavi (veliko si zapomniti); je z’nou z g’lave (znati na pamet); mi je ‘uəšlu z g’lave (pozabiti); je ‘dau z g’lave (rešiti se skrbi, neprijetnih misli in opravil); mi je ne g’lavi (nekaj me teži); ‘nuoset ko’šaro ne g’lavi (glej gla’vetina, gla’vina) 2. zeljnata glava 3. število govedi: ‘jəmamo ‘tulku g’lau u š’tali
uknu in ‘uoknu -a s okno: ne ‘uoknih suo i’meli ‘ruəže; ze s’viətga ‘Janeza suo op’letali ‘uokna (za sv. Janeza, tj. 24. junija na predvečer kresovanja, je bila navada krasiti okna s kresničevjem in cvetjem, da bi se na ta način pregnalo čarovnice); o’kul ‘uokən smo o’pevali (hoditi okrog oken in zvedavo opazovati dogajanje v hiši); g’riə s’kuzi ‘uoknu ‘vən in ne v’ratih ‘nuətər (oznaka za radodarnega človeka, ki je rad daroval in tako dobil večkratno povrnjeno)
d’nar -ja m denar: se ‘lyče d’nar k’je z lo’pato s’kuz ‘uoknu (zapravljati oziroma razmetavati z denarjem); ‘kəadər je d’nar, je ‘kukər de bi ‘jemu d’vej ‘sərci (ko imaš denar, si zelo močan, radosten); d’nar je ‘lakomən; d’nar ne g’re z ‘ruk; ze no’ben d’nar ne bi ‘šeu; ga ‘nej d’narje, de bi ‘tu ne’riədu (glej ‘ficək, ‘fičnik)
s’viәt a – u prid. sveti, tudi oznaka za svetnike: ‘nesi ku s’viәtu ‘uәle (oznaka za nekaj zelo dragocenega, s čimer je bilo potrebno skrbno ravnati); so ga ‘diәnli u s’viәtu ‘uәle (zakrament krščanskega maziljenja pred smrtjo); s’viәt ve’čiәr (oznaka za tri večere pred večjimi krščanskimi prazniki, to so 24. december – večer pred božičem, 31. december – silvestrovo in 5. januar – večer pred prihodom svetih treh kraljev); s’viәt Ma’tije ‘liәt rez’bije, če ga ‘nej, ga ner’di; s’viәtu ‘rešnje te’lu (krščanski praznik)
Manj znane, redkeje uporabljane »stare besede« pa potrebujejo širšo razlago; tudi te razlage opremljava s primeri pogostih besednih zvez.
saj’nišče -a s gredice na prisojni strani vasi, namenjene za zgodnje sejanje zelja, (navadno se jih je prekopalo na prvi petek v marcu, da se je posejalo zeljno seme): ko’šaro saj’nic pər’nest s saj’nišča ne g’lavi, je b’la ‘lepa ‘reč (glej saj’nica, Saj’nišče)
‘pihent ‘kašo ‘pihnem ‘kašo dov.verbalno ali fizično premagati koga: je u’sem ‘pihniu ‘kašo (glej u’pihent ‘kašo)
s’podmolatu g’liədat prisl. arh. grdo gledati, gledati izpod čela: je b’la hi’du s’labe ‘vuəle in je s’podmolatu g’liədala
sp’riəč sp’riəžem dov. 1. spreči, navadno vprežno živino: smo sp’riəgli k’rave 2. zaradi starosti ali bolezni ne biti več zmožen opravljati fizičnega dela: ‘buo t’reba ‘anmalu sp’riəč; gospo’dar ‘niəče sp’riəč in ‘niəče ‘dat ‘čiəs (gospodar – kljub nezmožnosti za delo – noče izročiti kmetije nasledniku)
Doslej sva uredili približno polovico gradiva. Za ta zapis sem izbrala najbolj zanimive primere. V prvi skupini so najstarejše, arhaične besede, ki se jih v vsakodnevnem govoru ne uporablja več. V drugi in tretji skupini so zbrane izpeljanke in besede z več pomeni.
V ostalih skupinah pa so besede razvrščene po posameznih področjih: kmečka hiša in gospodarsko poslopje, kuhinja in jedi, orodja in najpogostejša opravila doma in na polju, rastline in domače živali, sorte sadnega drevja, vremenske značilnosti, pomembni dnevi v letu, prazniki in običaji, oznake za izgled in značajske lastnosti ljudi, izrazi, ki označujejo človeka pri delu, oblačila, nekdanji značilni poklici ter besede v povezavi s šolo in cerkvijo.
NAJSTAREJŠE, ARHAIČNE BESEDE
d’rykana prid. arh. samo za ženski spol oznaka za veliko tiskano črko (glej d’ryk)
ga’ruəfelj -ljna m arh. nagelj
g’lastouca -e ž arh. lastovica (glej ‘lastouca)
g’listi ž mn. neskl. arh. dva trama nad ognjiščem, kjer se je navadno sušilo drva
‘henik -a m arh. pled, žensko ogrinjalo
‘jeraft –a m arh. rejnik, oskrbnik otrok brez staršev
‘pakelc -a m arh. zavojček, paketek: ‘pakelc to’baka
‘pednjət ped’njam nedov. arh. šivati: ‘kəda səm z’miram ‘kej ped’njala
s’vatvica -e ž arh. družica na poroki
‘uodvent ad’venta m arh. advent
ur’biəžən -žna -e prid. arh. oznaka za pogumnega, hrabrega človeka
‘uržeh -a m arh. napaka
ukar’dat se -am dov. arh. dogovoriti se, navadno so se ob sv. Juriju gospodarji dogovarjali s hlapci in deklami glede njihovega služenja (glej ukar’dan)
IZPELJANKE – IZ ENE BESEDE VEČ BESED
a) tri izpeljanke
‘fačik -čka m robček (glej fa’čuolič, ‘fačou 2.)
‘fačou in ‘fačeu fa’čuəla m 1. ruta (navadno žensko pokrivalo) 2. robec: si je z’vieəzou ‘fačou ne š’tiri vo’gale (navadno so si jih moški tako vezali kot zaščito pred soncem) (glej fa’čuolič, ‘fačik)
fa’čuolič fačo’liče m robček (glej ‘fačik, ‘fačou 2.)
‘vicjest -a –u prid. muhast, težaven (glej ‘vicja)
‘vicat se -am nedov. truditi se, mučiti se, trpeti: ‘vicala se je po n’jivah
‘vicja -e ž pogostejša raba v mn. muha, razvada: ‘kuonj ‘jema ‘suoje ‘vicje (glej ‘vicjest)
ži∂g∂n -gna m 1. pokopališče 2. blagoslov: ‘niest h ‘ži∂gni (glej ‘ži∂gnan, ‘ži∂gnat)
‘ži∂gnan -a -u prid. blagoslovljen: ‘ži∂gnana ‘uoda; ‘ži∂gnana h’rana; ‘ži∂gnan ‘uogenj (blagoslovljen ogenj v obliki goreče lesne gobe, ki ga je cerkovnik na veliko soboto (pred veliko nočjo) nosil od hiše do hiše in s tem prosil sv. Florijana za obrambo pred požarom z besedami: S∂m p∂r’ni∂su ‘uogenj, ‘buh ‘vas ‘vari in s’vi∂t Flor’jan) (glej ‘ži∂g∂n, ‘ži∂gnat)
‘ži∂gnat –am nedov. blagosloviti: ‘Buh ‘ži∂gnej (glej ‘ži∂g∂n, ‘ži∂gnan)
‘ži∂hta -e ž ročno pranje perila
‘ži∂htat –am nedov. 1. prati 2. zbiranje okrog kotla, navadno v času kolin, kuhanja žganja ipd. (glej ‘ži∂htnik 2.)
‘ži∂htnik -a m 1. močan , zavaljen človek 2. oznaka za človeka, ki se je rad smukal okrog kotla (glej ‘ži∂htat)
b) štiri izpeljanke
ž∂r’nada -e ž dnina
ž∂rnadca -e ž priložnostno delo: je ‘luoviu ž∂r’nadce
žer’nad∂nca -e ž dninarica
žer’nadnik -a m dninar
g’liha -e ž 1. vrstnik: je ‘muoje g’lihe (sva iste starosti) 2. oznaka za ljudi istih poklicev, izobrazbe in premoženja: g’liha u’kep št’riha
g’lih prisl. ravno prav: g’lih p’rou (glej ‘lih, ug’lih, u’lih)
g’lihat –am nedov. 1. pogajati se za ceno: ‘tərdu g’lihat, poš’tenu p’lačet (glej g’lihənga) 2. ravnati (glej pog’lihat, por’ounat, r’ounat)
g’lihənga -e ž pogajanje za ceno (glej g’lihat 1.)
g’rabelce g’rabelc ž grabljice, navadno kovinske (glej g’rabit 1., g’rable, grable’čica, grab’lica, g’rabəlšče)
grable’čica -e ž navadno mn. ženska, ki grabi seno (glej g’rabit 1., g’rable, g’rabelce, grab’lica, g’rabəlšče)
grab’lica -e ž navadno mn. ženska, ki grabi seno (glej g’rabit 1., g’rable, g’rabelce, grable’čica, g’rabəlšče)
g’rabəlšče g’rabəlšča s leseno držalo za grablje (glej g’rabit 1., g’rable, g’rabelce, grable’čica, grab’lica)
‘japčeta mn. ‘japčet s drobna nekvalitetna jabolka
‘japčnik –a m 1. jabolčnik, mošt 2. vrsta jedi, zmečkana kuhana jabolka in nezmečkan fižol, zabeljen z maslom in moko
‘japka mn. ‘jabk s jabolka: ze s’vietga Me’teuža so ‘japka z’rela
‘japkouna –e ž zmleta jabolka, iz katerih se je stiskal mošt
c) pet izpeljank
g’laš –ža m 1. kozarec: g’laš ku š’tirna (glej g’lažïk, glažen’tina, gla’žetina) 2. stekleni del petrolejke za zaščito plamena 3. oznaka za čisto, gladko, jasno: se s’veti ku g’laš; je g’latku ku glaš; je ‘jasnu ku g’laš
g’lažïk -ška m kozarček: ‘dej mi ‘an g’lažïk (glej g’laš 1., glažen’tina, gla’žetina)
glažen’tina -e ž velik kozarec (glej g’laš 1., g’lažïk, gla’žetina)
gla’žetina -e ž velik kozarec (glej g’laš 1., g’lažïk, gla’žentina)
g’lažeuna -e ž razbito steklo, črepinje
‘dac –a m davek (glej ‘dacar, ‘dauk, ‘daukar, dauka’rija)
‘dacar -ja m davkar (glej ‘dac, ‘dauk, ‘daukar, dauka’rija)
‘dauk –a m davek (glej ‘dac, ‘dacar, ‘daukar, dauka’rija)
‘daukar -ja m davkar (glej ‘dac, ‘dacar, ‘dauk, dauka’rija)
dauka’rija –e ž davčna uprava (glej ‘dac, ‘dacar, ‘dauk, dauka’r
‘piətler -ja m berač: ‘piətler je ‘biu ne ‘jenpərji (izraz, s katerim se je označevalo, da je berač lahko pri kom prenočil in navadno dobil hrano, nato pa nadaljeval z beračenjem) (glej ‘piətlerca, ‘piətlerčïk, petle’rija, ‘piətlet)
‘piətlerca –e ž beračica(glej ‘piətler , ‘piətlerčïk, petle’rija, ‘piətlet)
‘piətlerčïk -čka m beraček (glej ‘piətler, ‘piətlerca, petle’rija, ‘piətlet)
petle’rija –e ž beračenje, prosjačenje, tudi uboštvo, revščina(glej ‘piətler, ‘piətlerca, ‘piətlerčïk, ‘piətlet)
‘piətlet -em nedov. beračiti, prosjačiti(glej ‘piətler, piətlerca, ‘piətlerčïk, petle’rija)
d) šest izpeljank
‘valer -ja m valjar za valjanje testa (glej ‘valič)
valerček -čka m priprava za poslikavo stene
‘valič va’liča m majnši valjar (glej ‘valer)
‘valet –em nedov. valjati testo
‘valet se –em nedov. valjati se, navadno po tleh
‘valet in ‘jest oznaka za človeka, ki prekomerno je in pije: je ‘valiu in ‘jeu (glej ‘razvalet se)
e) devet izpeljank
‘fant -a m fant: ‘fant od ‘fare (oznaka za dobrega in postavnega fanta) (glej fan’tavat, ‘fantək, ‘fantïč, fan’tina, fan’točo, ‘fantouski, fantu’lin, fərku’lac)
fan’tavat –am nedov. zabavati se po fantovsko (glej ‘fant, fan’tina, fan’točo, ‘fantouski, fantu’lin)
‘fantək -tka m deček (glej ‘fant, ‘fantïč)
‘fantïč -a m deček (glej ‘fant, ‘fantək)
fan’tina -a m oznaka za odraščajočega fanta (glej ‘fant, fan’tavat, fan’točo, ‘fantouski, fantu’lin, fərku’lac)
fan’točo -ta m oznaka za odraščajočega fanta (glej ‘fant, fan’tavat, fan’tina, ‘fantouski, fantu’lin, fərku’lac)
‘fantouski -a -u prid. fantovski: je p’lačeu ‘fantousko (s plačilom pijače je postal član fantovske družbe) (glej ‘fant, fan’tavat, fan’tina, fan’točo, fantu’lin)
fantu’lin -a m oznaka za odraščajočega fanta (glej ‘fant, fan’tavat, fan’tina, fan’točo, ‘fantouski, fərku’lac)
fərku’lac -a m oznaka za odraščajočega fanta (glej ‘fant, fan’tina, fan’točo, fantu’lin)
BESEDE Z VEČ POMENI
ban’dira -e, ž. 1. zastava 2. koruzni cvet: f∂rmentin je vrgu bandire
č∂r’nica -e ž 1. kača 2. pozna sorta češenj 3. modrikasta buška od udarca 4. rahla, rodovitna črna zemlja
f’ruoht -a m 1. plačilo za opravljeno vožnjo: ‘ana f’lajšca, ‘an f’ruoht (za opravljeno vožnjo se je za plačilo dalo denar in stekleničko domačega žganja) 2. stroj: ma’šina g’rie ku f’ruoht (v pomenu, da stroj dobro deluje) 3. arh. vlak, lokomotiva
li’siən -a -u prid. 1. leseno: li’siəni k’lini ze ‘čižme; li’siəna lo’pata ze ‘dienit k’reh u ‘pieč 2. neokreten, neroden, nepripraven: ma ‘səm ‘nekam li’siəna; li’siənu m’leku (mleko, ki dolgo noče zavreti); li’siən ‘uogenj (ogenj, ki noče goreti)
‘luənčca -e ž 1. senena kopica 2. oznaka za majhno, debelušno žensko
‘pinkələc -lca m 1. pentlja 2. kravata 3. trak
‘sadjeuc -a m 1. jabolčni sok 2. vino iz jabolk, mošt 3. vrsta žganja
‘sərčka ‘sərčïk s mn. 1. sorta jabolk 2. sorta češenj 3. vrsta rož 4. vrsta trave
‘tabla –e ž 1. šolska tabla 2. uokvirjena slika z verskim motivom 3. kipec svete družine z lesenim ohišjem in glasbenim mehanizmom, navadno na predalniku
‘tiepka –e ž. 1. sorta hrušk 2. oznaka za omejeno žensko 3. oznaka za debelušno žensko
u’tərgat u’tərgam in u’təržem dov. 1. utrgati 2. oznaka za težak začetek: se nej ‘muoglu u’tərgat (ni moglo začeti deževati) 3. oznaka za težak konec, prenehanje česa: se nej ‘muəgu u’tərgat od ‘dela
ž’ličnik -a m 1. cmok 2. metuljček – modni dodatek, navadno k moški obleki 3. kovinska podlaga na steni z odprtinami za shranjevanje jedilnega pribora
HIŠA IN GOSPODARSKO POSLOPJE
‘čep∂nca –e ž stara hiša v zelo slabem stanju
‘partuən –a m velika lesena vhodna vrata s kamnitim obokom, vhod na dvorišče
b∂r’jačca –e, ž. majhno dvorišče
‘hiše -e ž 1. hiša 2. kuhinja
hišentina in hišurina -e ž zelo velika hiša
‘velb -a m obok (glej ‘velban)
‘velban -a -u prid. obokan, navadno strop (glej ‘velb, ‘vesok)
‘uknik -a m izklesan kamnit okenski okvir
‘j∂rta –e ž kamnit obok, ki obdaja vrata ali okna
s’visli -i ž zunanji, prečni hišni zid
‘cimb∂rc –a m soba (glej ‘kambra)
h’ram –a m shramba; večnamenski prostor za shranjevanje poljskih pridelkov, vina, namenjen tudi kuhanju žganja, hrane za prašiče itd.
h’leu h’leva m del kmečkega poslopja, namenjenega za vzrejo prašičev (glej h’leuc)
h’leuc –a m posebej ograjen prostor znotraj hleva za vzrejo enega ali dveh prašičev (glej h’leu)
bala’dur -ja, m. del gospodarskega poslopja za spravilo listja in sena, lopa
‘betula -e, ž. 1. gostilna v Trstu: Brkinci – furmani z jabki, senam, drvi in karbuonam – so u betuli jeli štakviš s paliento. 2. stavba, namenjena za delavnico in shrambo
KUHINJSKA OPREMA
b’raštulin -a m. priprava za ročno žganje ječmena ali kave
‘cilerca –e ž neopletena dvolitrska steklenica
‘čepnje –e ž posoda iz kotlovine, s katero so pokrili pogačo na ognjišču med peko
‘čikarca –e ž skodelica za kavo (glej ‘čikara)
či’pina -e ž posoda
‘fingrat – a m 1. naprstnik 2. manjša količinska oznaka: ze ‘an ‘fingrat ze’bele
fər’nažit -im nedov. kuhati
‘luonc -a m lonec: zef’likan ‘luonc; še ne og’nišči se ‘luonci po’tərcajo (pregovor v pomenu, da tudi med ljudmi pride do prepira) (glej ‘luončik)
‘pinja in ‘pinje –e ž lesena posoda za stepanje smetane v surovo maslo
s’vitәk -tka m pleten, okrogel naglavni podstavek, ki so ga navadno uporabljale ženske za prenašanje košare na glavi
t’rinfes -a m trinožno železno stojalo za kuhanje na ognjišču
‘uərna -e ž velik lesen škaf, posoda za pranje perila
‘urša in ‘urše -e ž pletena posoda posebne oblike, narejena iz vrbja za shranjevanje orehov
‘žežu neskl. m lopatica za pepel, ki se je zaradi spiralno zavitega ročaja uporabljala tudi za druga gospodinjska opravila, npr. za jemanje repe in krompirja iz kotla, ruženje koruze ipd. (glej žeženj)
JEDI
‘ajmoht -a m obara
baka’la -ja, m. polenovka, ki so jo pripravljali za postne dni, zlasti ob veliki noči in božiču
‘j∂tranca –e ž klobasa iz prašičjih jeter, srca, pljuč in ledvic
pa’liənta -e ž polenta: pa’liənta z oc’virki dər’ži u ‘guost in z ‘guozda (oznaka za polento kot zelo nasitno jed)
‘pečca –e ž svinjska mrena, v katero se je zavilo koline kot darilo
po’gača in po’gače -e ž kruh iz ržene in pšenične moke, pečen na ognjišču pod posebno posodo, imenovano čepnja
s’parjen –a -u prid. sparjen, pregret: s’parjen k’reh (star, suh kruh se je polilo z vročo slano vodo, ocedilo in zabelilo z maslom)
s’rouci s’roucu m mn. žganci
‘sykan ‘muәčnik ‘sykanga ‘muәčnika m močnik, skuhan iz moke in jajc ter zabeljen z maslom
‘tienstan -čna -u prid. pražen: ‘tienstan k’rampir, ‘tienstanu ‘ziəle
uonja’čiune uonja’čiun s mn. zelišča, dišavnice, za izboljšanje vonja in okusa jedi (glej uon’jače)
ORODJA IN PRIPOMOČKI ZA DELO
ba’rig∂lca -e, ž. lesen sodček za vodo
‘birje -e, ž. 1. železo, ki veže koso in njen ročaj 2. kovinska vez, objemka, s katero so utrdili poškodovano orodje
‘b∂d∂nj –ja m. velika lesena posoda za shranjevanje vina, žita, sliv
‘bycounik -a m. priprava, orodje za vlečenje sena iz kupa (glej ‘bycat)
sa’dač -a m preprosta lesena priprava za sajenje sadik zelja, solate
si’niəne ‘vile si’niənih ‘vil m lesene vile za delo s senom
sipo’nica –e ž velika, težka motika (glej si’puən)
si’puən -a m vrsta motike: kram’pir pod sipuən (star način sajenja krompirja: včasih, ko se še ni izdelovalo vrst s plugom, so za vsak posajen krompirja z motiko naredili jamico) (glej sipo’nica)
s’jaunik -a m lepše pleten koš za sejanje žita
tər’gača in tər’gače –e ž lesena priprava za obiranje jabolk, navadno na dolgem ročaju
t’ruohar -ja m kovinska priprava, s katero se je kravi predrlo lakotnico, če se je prenajedla detelje, ali je bila nevarnost zadušitve z jabolkom
t’ruəjka –e ž leseni del enojne vprege, ki se jo je živali dalo na vrat
‘tuošël -šlna m železno okovje pri vpregi, na koncu jarma ali trojke
‘uəsəm m neskl. nasajeno rezilo v obliki števila 8 za pripravo prašičje hrane
‘uəsounik -a m podolgovata posoda iz lesa ali iz volovskega roga za shranjevanje osle (glej ‘uosla)
‘vinta -e ž 1. stiskalnica, preša za stiskanje mošta 2. ročna zavora pri vozu, pritrjena na sori (glej ‘vintat)
‘ž∂rd ž∂r’di ž dolg, debelejši lesen drog, ki se položi na vrh voza, naloženega s senom ali snopi, za trdnejšo nameščenost tovora
OPRAVILA NA KMETIJI , OZNAKE ZA LJUDI, KI SO OBIČAJNO OPRAVLJALI ISTO DELO
‘bekarit –im nedov. razkosati prašiča (glej ‘razbekarit)
‘bycat –am nedov. vleči seno s kupa: bycat senu (glej ‘bycounik)
‘cepit -im nedov. 1. cepiti sadno drevje: je ‘cepu z’gd∂ne h’ryške; ‘dej s’taro ‘kuotlo ze ‘cepit (daj staro blago (obleko) za zavijanje cepičev) (glej ‘kuotla) 2. cepljenje otrok pri zdravniku 3. oznaka za nevzgojenega, neotesanega mladega človeka: ti ‘nesi še ‘ceplen, te buomo ‘cepli
cep’lač -a m tisti , ki cepi drevje
‘čednik –a m črednik, pastir
g’rabit –im nedov. 1. grabiti: s’mo g’rabli se’nu (glej g’rable, g’rabelce, grable’čica, grab’lica, g’rabəlšče) 2. prisvajati si (glej g’labit, gər’madït)
grable’čica -e ž navadno mn. ženska, ki grabi seno (glej g’rabit 1., g’rable, g’rabelce, grab’lica, g’rabəlšče)
s’jat ‘sejem nedov. sejati (glej us’jat 1.)
s’jauc -a m sejalec
s’vinjerca -e ž dekla, ki je krmila in skrbela za prašiče
‘vintat -am nedov. 1. stiskati 2. zavirati (glej ‘vinta)
vo’lar -ja m kravji pastir
u’čar u’čarje m ovčar
RASTLINE IN ŽIVALI
‘b∂rčko -a m. ljubk. junček, volič
‘buša –e, ž. krava
činkven’tin –a m sorta koruze
čopka -e ž čopasta kokoš
h’rastouc –a m sorta krompirja s hrapavim olupkom (glej m∂r’kajnar)
‘janc –a m topol
‘jančku –a s jagenjček (glej ‘janje)
‘jarčka mn. ‘jarčku s piščanci (glej ‘pitke)
‘j∂hci mn. -u m trobentice
‘jynčik –čka m junček, majhen volič
‘jurjevke mn. ‘jurjevk ž narcise
lid’rin -a m posebna, manj vredna sorta grozdja
lis’nika -e ž necepljeno drevo in sadeži (glej diu’jaka)
‘papeževe s’veče ‘papeževih s’več ž mn. vrsta rož
‘sajbəl -bla m stara sorta grozdja
saj’nica ž navadno mn. sadike zelja za presajanje (glej saj’nišče, Saj’nišče)
s’lak -a m vrsta plevela
smrde’lika -e ž vrsta grma, katerega lubje se uporablja v zdravstvene namene
urš’kurš -e m jerebika
SADNO DREVJE
fajfca -e ž navadno mn. ‘fajfce sorta hrušk
go’riška ‘seuka go’riških ‘seuk ž mn. sorta jabolk (glej ‘seuka)
l’muənčka mn. li’muənčik ž sorta jabolk
lub’lančka mn. lub’lančik ž sorta jabolk
‘pisani kardi’nal ‘pisanga kardi’nala m sorta jabolk
po’gačerji po’gačerju m mn. sorta jabolk
pše’ničenca -e ž navadno mn. pše’ničence sorta hrušk
‘putranka -e ž navadno mn. ‘putranke sorta hrušk
s’viəta ‘ana s’viəte ‘ane ž sorta jabolk, zrela ob prazniku sv. Ane
‘tafeln ‘tafelna m nav. mn. sorta jabolk
t’rauniška ‘pisanka t’rauniške ‘pisanke ž sorta jabolk
u’siənka u’siənk ž mn. sorta hrušk, zrele v času žetve ovsa
‘vinčerca -e ž sorta hrušk, primerna za vino
ZEMLJA, KAMEN, VREME
ba’luota -e, ž. kepa zemlje
‘b∂rd∂n ‘kam∂n ‘b∂rdnega kamna fliš, lapor
de’žiəvənca -e ž deževnica (glej ‘deš, ‘dežek, de‘žiəvje)
d’ruzgalca –e ž plundra
fərmen’tinouc -a m mehak kamen rumenorjave barve
f’liskalca -e ž zemlja, močno prepojena z vodo, navadno po obilnem deževju, močava (glej f’liskəc)
grišku kamnje g’riškiga ‘kamnja s kraško kamenje
ilovača –e ž ilovnata zemlja
‘jančji sneg spomladanski sneg, ki se je navadno hitro raztopil
‘j∂h -a s 1. odjuga, otoplitev (glej ‘jyžnu v’reme) 2. prehlad: ‘j∂h pod ‘nusam
‘syha m’rasca ‘syhe m’rasce ž babje pšeno
KOLEDAR, PRAZNIKI IN OBIČAJI
‘piətək -tka m petek: ‘pərvi ‘marčni ‘piətək (prvi petek v marcu predstavlja začetek vrtnih opravil)
s’huot s’huoda m vaški praznik ob godovanju zavetnika vaške cerkve (ponekod se je praznovalo celo dva shoda, in sicer t. i. ‘viəlki s’huot – ob godovanju vaškega zavetnika na glavnem oltarju in t. i. ‘mali s’huot – ob godovanju vaškega zavetnika na stranskem oltarju)
spomla’din -a m svetnik – znanilec pomladi: s’viəti Valen’tin, ‘pərvi spomla’din; s’viəti Valen’tin da k’lyče do kore’nin; Gər’gur g’re ‘materi po ‘kuožih (na gregorjevo, tj 12. 3., zna biti še zelo mraz)
sredo’ziməc -mca m sredozimec, tj. 17. januar – god sv. Antona: sv. Antuon ne da ne kopat ne orat
sve’čan –a -u prid. februar: sve’čan – de’viәt ‘misli ne ‘an ‘dan (oznaka za zelo spremenljivo vreme) (glej s’večәnca)
s’večәnca -e ž svečnica – 2. februar: ze s’večәnco je ‘dan ‘dalši ze ‘ano ‘uro (glej sve’čan)
ta’piəškanje in te’piəškanje –a s običaj – dan nedolžnih otročičev (28.12. otroci hodijo od hiše do hiše in pozdravljajo s »Hvaljen Jezus Kristus, urešte se.«. Odrasli jim navadno poklonijo štručko kruha, jabolko, krhlje ali orehe.)
‘uəozem -zma ž velika noč: ‘viəlki ‘uəozem in ‘mali ‘uəozem (velika noč in prva nedelja po veliki noči)
u’si s’viəti u’seh s’viəteh m katoliško poimenovanje dneva spomina na mrtve – 1. november
ZUNANJI VIDEZ, ZNAČAJSKE LASTNOSTI LJUDI IN IZRAZI, KI OZNAČUJEJO ČLOVEKA PRI DELU
a) zunanji videz
‘bazde -ta, m. debeluh
‘buonka –e, ž. debelušna ženska, debeluška
‘byrca –e, ž. 1. lesena posoda za shranjevanje svinjske masti, 2. oznaka za obilno, debelo žensko: j∂ kuk∂r ana ‘byrca
‘donda –e ž slabš. zelo velika in močna debela ženska (glej ‘bonf∂c, ‘bonfa, ‘bonfina)
diəštər -a -u prid. oznaka za lepega, postavnega in iznajdljivega človeka
‘fəgəc -gca m junak, izredno močan človek, telesno zelo vzdržljiv
‘j∂bast -a – u prid. gubast, grbast
pala’dič -e m 1. dolga palica za ovijanje fižola, 2. oznaka za visokega,šibkega človeka: je ‘šuoh ku pala’dič
b) značajske lastnosti
cenc’lač -a m omahljivec (glej ‘cenclet, ‘cincat
curlo -a m oznaka za odraslega nebogljenega človeka
diš’piətljiu -va -u prid. nagajiv (glej diš’piət, deš’piətït)
fən’dutən -tna -u prid. razsipen, potraten (glej ‘fərčkat, pof’rata, pof’ratən, po’fučkat)
‘guncvet -ja m oznaka za prebrisanega in navihanega človeka
‘lomba -e ž zaničljiva oznaka za žensko (glej ‘lumpa)
paše’ritec –tca m oznaka za sebičnega človeka, ki skrbi le zase
po’jedeš -ža m 1. oznaka za oblastnika, ki si lahko prisvoji tudi tujo lastnino 2. oznaka za človeka, ki je rad in veliko jedel
s’rou s’ruova -u prid. 1. surov 2. biti grob, neobziren
u’litəc -tca m nagajivec
‘vicjest -a –u prid. muhast, težaven (glej ‘vicja)
ž’nerga -e ž godrnjavka
žleuca -e ž oznaka za človeka, ki veliko govori, a malo pove (glej ž’levit)
c) ljudje pri delu
‘dinstlih prid. neskl. zavzet, zagnan
f’ruədël f’ruədle m 1. veje od divje češnje za krmljenje ovc in krav, navadno so to še z otavo in slamo zrezali na slamoreznici, 2. oznaka za počasnega človeka, počasnež: ‘biu je po’časi f’ruədël
pič’kuən -a m oznaka za počasnega in pri delu zelo temeljitega človeka (glej pi’cajzəl, pi’cajzlast, pi’cajzlet, pič’kuənast)
OBLAČILA
b∂r’jieše b∂r’jieš m. hlače
čižmi mn. ‘čižmu m čevlji: ‘čižmi ku z’gun (zelo dobri, kvalitetni čevlji), ‘čižmi od ‘pu ‘zemle (zelo veliki čevlji), ‘boksasti ‘čižmi (čevlji iz telečje kože), ‘tak, ki ‘čižme ‘maže, ‘šyštarjem ‘fige ‘kaže (kdor dobro skrbi za čevlje, ne bo dal zaslužka čevljarjem)
fa’nela -e ž suknjič
f’lajda -e ž žensko oblačilo z dolgimi rokavi, ki se spredaj zapenja z gumbi, halja
‘fibja in ‘fibje -e ž kovinska zaponka, sponka
have’lok -a m suknjič
ja’kieta –e ž jopič
‘jerhaste h’lače irhaste hlače (glej ‘jerhouna)
‘peduli ‘pedulu m mn. udobni delovni čevlji
‘syknja in ‘syknje -e ž zimski plašč: u Šem’piәtri je ze ‘ano ‘syknjo ‘bәl m’ras ku ‘pәrnәs
‘tajfəl ‘cajh ‘tajfəl ‘cajha m tkanina, blago za moške hlače
‘tuošlčëk -čka m mošnjiček za denar in robček
žen’dilja in žin’dilja -e ž 1. mehko padajoča ženska obleka 2. čipkasto spodnje krilo
ž’nuorca -e ž okrasni trak na oblačilih
POKLICI
‘buognar -ja m. kolar
ciku’rinarca –e ž prodajalka saharina po vaseh( glej ciku’rin)
‘cynjerca –e ž ženska, ki je po hišah pobirala stara oblačila, cunje
d’retouc -a m čevljar
‘duəhtar -ja m zdravnik: H’mitje suo ‘rekli: »’Duəhtarja, gas’puda pa u’mərt.«, govo’ri ku restərgan ‘duəhtar
‘hautman -a m poveljnik
ib’lajtar -ja m žandar
pi’diəntar -ja m natakar (glej pi’diəntat)
pi’tor -ja m pleskar
smo’liənc -a m 1. čevljar 2. vrsta žitnega plevela
st’ruəjbar -ja m arh. krznar
ur’muohar -ja m arh. urar
vard’jan –a m stražnik, paznik v času Avstro-Ogrske (glej gvard’jan, ‘vaški vard’jan)
d’ryk -a m arh. pisava, črka (glej d’rykana)
‘fajmošter -tra m duhovnik, župnik
fa’riəški ‘fantje fa’riəških ‘fantu m mn. fantje iz druge vasi oz. fare (glej ‘fara)
‘farouš -ža m župnišče
‘farški -a -u prid. 1. župnijski (glej di’hounik, ‘fara, ‘farouš, gas’sput) 2. slabš. oznaka za pretiranega privrženca cerkvi in cerkvenemu (glej ‘far) 3. obilen, bogat: ‘repo ‘sejem, ‘repa ‘buədi ‘farške ‘muədi
gas’put -da m 1. duhovnik: je ‘šeu ze gas’puda (je šel študirati za duhovnika) (glej ‘far, di’hounïk) 2. gospod
ha’mešnca -e m arh. učiteljica
‘igounik -a m puščica, ponavadi lesena škatla za svinčnike in peresa
‘lahtar in lajhtar -ja m svečnik, navadno v cerkvi
spi’sounik -a m zvezek za pisanje (glej s’pisat, spi’souni z’vezək)
‘tabəlca -e ž šolska tablica za pisanje, navadno s kamenčkom
‘tintnik -a m črnilnik
uče’nik -a m arh. učitelj (glej u’čitel, u’čitelca)
‘umare ‘umar ž mn. arh. številke
‘uəofər -fra m sprevod vernikov okrog oltarja z darovanjem za cerkvene potrebe
u’tar -ja m oltar: opleten u’tar (oltar, okrašen s cvetjem); g’launi u’tar, st’ranski u’tar
Viri in literatura:
Tine Logar: Slovenska narečja, Mladinska knjiga v Ljubljani 1975
Enciklopedija Slovenije12, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998
Enciklopedija Slovenije15, Mladinska knjiga, Ljubljana 2001
Ivan Tominec: Črnovrški dialekt, Ljubljana 1964
Rada Cossuttta: Narečna podoba Križa pri Trstu, Koper 2001
Barbara Ivančič Kutin: Slovar bovškega govora, Ljubljana 2007
Franc Novak, Vilko Novak: Slovar beltinskega prekmurskega govora, Pomurska založba 1996
Nelda Štok- Vojska: Tega živega vse toka Istrske prigode, Koper 1998
Nada Kerševan, Marija Krebelj: Düša na bicikli Folklorne pripovedi iz Brkinov, doline Reke in okolice, Ljubljana Kmečki glas 2003
Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997
Marija Stanonik: Slovstvena folklora v domačem okolju, Ljubljana 1993