OSTROŽNO BRDO

je razpotegnjena obcestna vas na severnem robu Brkinov. Je na vrhu ozkega slemena z nadmorsko višino 632 m. Cesta v vas se od glavne ceste Pivka- Ilirska Bistrica odcepi v Ribnici, pri Ambrožiču, ob reki Reki pa zavije strmo navzgor. Naselje obsega zgornji del – Zguranci in spodnji del – Zdulanci. K naselju spadata še dva zaselka: štiri samotne kmetije v dolini potoka Suhorce – Šmagurjevi in dve osameli kmetiji na severnem pobočju – Krnevčevi.

Tik za vasjo je najvišja točka slemena Vrhek, s katerega je obsežen razgled. Proti severu sega sleme do doline Reke (Velka voda), na vzhodu se spušča v Brški žleb, na zahodu in jugu pa se spušča do potoka Suhorce.

Drobci, utrinki iz preteklosti

Daljna preteklost Ostrožnega Brda ni znana. Brkinsko področje je bilo dokaj gosto poseljeno že v prvem selitvenem obdobju Slovanov konec 6. in v začetku 7. stoletja. Prostor pa je bil kultiviran že pred prihodom Slovanov zaradi z vodo bogatih tal peščenjaka in laporja. Naravne danosti so ugodno vplivale na razvoj poljedelstva in živinoreje.

Konec 8. stol. je ta prostor prišel v okvir frankovske države, nato pa je bil podrejen oglejskim patriarhom, goriškim in devinskim grofom. V drugi polovici 15. stol. so si ta prostor pridobili Habsburžani in tu vladali do konca prve svetovne vojne.

Prva omemba vasi Ostrožno Brdo je najverjetneje v urbarju gradu Švarcenek (sedaj Podvrčnek pod Artvižami v Brkinih) iz okoli leta 1400. V virih se naselje omenja kot Ostroschno Berdo in Ostroschnoberdo ter Ostroschenwerdu v letu 1823. Izvor besede »ostrožno« se razlaga na več načinov. Iz besede »ostroga«, ki pomeni pripravo na jahalnih škornjih za spodbujanje konja; iz besede »ostrožen«, to je kolesce pri ostrogi; iz besede »ostrog«, ki pomeni vojaški tabor, utrjeno, branjeno mesto; iz besede »ostrožnik« za cvetico z latinskim imenom Delphinium; in iz besede »ostrožnica«, to je robida, trnov grm.

Leta 1400 je bilo na Ostrožnem Brdu 13obdelanih kmetij. Zanimiva so naslednja imena tedanjih kmetov: Dessina, Gellen, Linhart, Marin, Marinetz, Pernhart, Tometz. Do leta 1412 se je število kmetij zmanjšalo in del prej obdelovane zemlje je ostal neobdelan in opustel. Iz urbarijalnih dajatev iz leta 1412 je mogoče razbrati tedaj prevladujoče rastline in živali: pšenica, oves, lan ter prašiči, ovce in piščanci. Število kmetij se je zmanjšalo zaradi gospodarske krize,pozneje zaradi avstrijsko – beneške vojne (1508- 1516), turških vpadov in kužnih bolezni. Turki so v Brkine vpadali pogosto, predvsem v drugi polovici 15. stoletja.

Leta 1498 so tako popolnoma razdejali sosednjo vas Prelože in še sedaj na ta čas spominjajo nekatera ledinska imena, kot so Straža, Turni kraji, Turna brda.

Po koncu kriznega obdobja so v 17. stoletju ( 1630- 1670) v več brkinskih vaseh gradili nove cerkve, ker so bile prejšnje uničene (Janeževo Brdo 1647, Suhorje 1654). Najverjetneje sodi v ta čas tudi nastanek cerkve sv. Kancijana( narečno svieti Kuocjen) na Ostrožnem Brdu. Cerkvico so sezidali zunaj vasi, kakšnih dvajset minut hoje daleč. Tam je še sedaj vidno mesto na katerem je stala. Po pripovedovanju starejših vaščanov naj bi bila to romarska cerkev. Ob njej je bilo tudi pokopališče. Ledinski imeni Cerkveni vrt in Cerkvije pričata, da je bila zemlja ob cerkvici v cerkveni lasti. Leta 1782 so v vasi zgradili novo cerkev posvečeno sv. Antonu Padovanskemu. Cerkev ima obokan vhod- klanjico. Nad vhodnimi vrati je preklada z napisom v latinščini in letnico 1655, kar daje slutiti, da so ta kamen prenesli od cerkve sv. Kancijana in ga vzidali v novo cerkev. Napis na napisni prekladi v prevodu Božidarja Premrla z Uprave RS za kulturno dediščino pomeni: (Postavljeno) Na čast sv. Kocijanu v času prečastitega gospoda Janeza Rampelija, župnika v Košani, (leta) 1655.

V cerkvi sta posebej zanimiva kropilnika. Levi kropilnik je iz nenavadnega temno sivega apnenca. Na dnu školjkastega bazena za blagoslovljeno vodo je vklesano simbolno znamenje v obliki treh rib, ki se križajo med seboj in oblikujejo sestavljen trikotnik. Kropilnik je zanimiv tudi zaradi noge v obliki trebušastega stebrička in je polepšan z vklesanim geometrijskim in rastlinskim okrasjem. Desni kropilnik je iz sivega apnenca. Na dnu bazena ima reliefno vklesan posebno oblikovan napis HIS, pod njim pa srce s tremi žeblji.

Gospodarsko – socialne razmere so se v Brkinih izboljšale v začetku 19. stoletja, ko je Trst postal pomembnejše avstrijsko mesto. To je namreč ugodno vplivalo na njegovo naravno zaledje. Prebivalstvo brkinskih vasi je začelo hitro naraščati. Po podatkih za leto 1900 je bilo v vasi Ostrožno Brdo 61 hišnih številk, 404 prebivalci, od tega 212 moških in 192 žensk. Prebivalci brkinskih vasi so s Tržačani navezali trgovske stike. V Trst so v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja vozili in prodajali seno (Seneni trg), oglje, drva, krompir, sadje, faše ((butare iz drobno nasekljanih leskovih šib, ki so jih uporabljali za razsvetljavo), ženske pa so v jerbasih nosile v Trst jajca, maslo, zelenjavo, sadje. Posebej za Tržačane so na češpovih drevesih pustili najlepše sadeže in jih za Vse svete (1. november) kot poslastico odnesli v Trst. V Trstu so naši ljudje dobili zaposlitev. In iz Trsta so poleg skromnega zaslužka v Brkine prihajali znanje, pohištvo, moda – drugačen način oblačenja pa tudi italijanski jezika in italijanska kultura.

Josip Mal v Zgodovini slovenskega naroda navaja, da je še v sredini 19. stoletja (1855) na Kranjskem razsajala kolera: » na Kranjsko je prišla kolera tega leta po vojakih iz Italije…V Suhorju in na Ostrožnem brdu je v eni noči umrlo okrog 150 ljudi. Bolezen je nastopala silno ostro in hitro, poprej zdrava vas je imela naenkrat po sedem do deset mrličev.«

V osemdesetih letih 19. stoletja (1884) so v vasi zgradili osnovno šolo, ki so jo nekaj časa obiskovali tudi otroci iz Prelož, saj je bila zgrajena za obe vasi. Delovala je vse do leta 1977.

Proti koncu 19. stoletja je tudi Brkine zajela socialna kriza. Majhne, razdrobljene kmetije, velike družine, slabe prometne povezave so vplivale na močan val izseljevanja. Veliko ljudi je v Ameriko odšlo že pred prvo svetovno vojno, izseljevanje pa se je nadaljevalo tudi po prvi in drugi svetovni vojni. Med prvo svetovno vojno je bilo v vasi čutiti veliko pomanjkanje, ob koncu vojne pa je veliko ljudi umrlo zaradi španske gripe – španjole. Število moških se je zmanjšalo, ker so se vojskovali in mnogi padli v avstro- ogrski vojski na različnih bojiščih.

Ostrožno Brdo so Italijani zasedli leta 1918. Vas je nadzirala italijanska vojska, ki je bila nastanjena pri Ambrožiču. Leta 1942 pa so se italijanski vojaki – alpinci preselili v vas in v njej imeli svojo postojanko. Vaščani so se italijanski okupaciji zelo zgodaj uprli. Maks Zadnik navaja » Prvo nedeljo septembra leta 1919 so vaščani Ostrožnega Brda s kamenjem, koli in tudi s puškami pregnali iz vasi cel vod okupatorskih vojakov. Uprli so se možje, žene in tudi otroci. Zaradi tega so dale italijanske oblasti njihovi vasi ime Monteforte del Timavo.«

Do 1923 je v vasi delovala slovenska šola. V tistem času sta učili učiteljici: Polda Česnik, poročena Završnik, doma iz Hrastja pri Pivki, ki je še poučevala v slovenščini in Antonieta Kobal iz Trsta, ki je že poučevala v italijanskem jeziku. Verouk je poučeval duhovnik Anton Piščanec, oficir bivše avstro- ogrske vojske. Leta 1923 pa je bil z Gentilijevo šolsko reformo uveden italijanski učni jezik, kar pomeni, da je bil ves pouk poslej samo v italijanskem jeziku. Poitalijančili so tudi vsa imena in priimke vaščanov.

Upor proti fašistom se je nadaljeval tudi med drugo svetovno vojno. V spomin na tisti čas so v vasi in v njeni bližini štiri spominska obeležja: pri Ambrožiču v spomin na spopad z italijanskimi karabinjerji aprila 1942, na stavbi osnovne šole v spomin na uboj treh vaščanov iz Suhorja in dveh iz Ostrožnega Brda, osrednji spomenik za padle žrtve med narodnoosvobodilnim bojem (borci NOV, talci, taboriščniki) in spomenik v Borštu posvečen partizanski bolnici Zalesje.

Partizanska bolnica Zalesje v Brkinih je delovala nepretrgoma od 15. novembra 1943 do 17. januarja 1945. V njej se je zdravilo kakšnih 220 ranjencev in bolnikov. Najprej je bila v Padežu, marca 1944 pa so jo preselili v Boršt, severovzhodno od Šmagurjeve kmetije. Zgradili so bolniške barake z 20 ležišči, prostor za zdravnika, skladišče za zdravila in opremo. Posebej so zgradili skrivališča z 12 ležišči, operacijsko sobo in kuhinjo. Gradnjo bolnice in pozneje oskrbo za bolnike in osebje so prevzeli vaščani Ostrožnega Brda. Ker je bilo konec leta 1944 in v začetku 1945 več sovražnikovih ofenziv, se je morala bolnica stalno umikati in seliti, potem pa je bila 17. januarja 1945 ukinjena in priključena bolnišnici pod Snežnikom.

Zaradi velikih družbeno- gospodarskih sprememb po drugi svetovni vojni se je življenje v vasi zelo spremenilo. Ljudje so se odseljevali v mesta, se zaposlovali v industrijskih središčih. Veliko mladih je po končani vojni zbežalo tudi na zahod in od tod odšlo v Kanado, Avstralijo, ZDA. Zaradi pomanjkanja delovne sile in ostarelosti prebivalstva je kmetijstvo kot glavna dejavnost začela propadati. Spodaj navedeni podatki prikazujejo zmanjševanje števila prebivalstva na Ostrožnem Brdu: leta 1869 je bilo v vasi 368 prebivalcev, leta 1880 – 413, leta 1890- 433, leta 1900- 404, leta 1910- 345, leta 1931- 294, leta 1948- 262, leta 1953- 256,

leta 1961- 211, leta 1966- 182, leta 1971- 167, leta 1981 – 140, leta 1991- 113.

Če v našo vas zaide obiskovalec, si v njej lahko sedaj ogleda nekaj zanimivosti. To je cerkev sv. Antona Padovanskega, ki goduje 13. junija, vaščani pa imamo prvo nedeljo po tem dnevu shod. Ob cerkvi stoji mogočen javor častitljive starosti. Potem je šolska stavba z dvema lipama pred njo. Kamniti križ iz leta 1887 na začetku vasi, ki ga je dal postaviti Jakob Kovačič. Križ je sestavljen iz štirih delov. Stoji na masivnem podstavku iz zelo grobo obdelanega kamna. Na spodnjem delu visokega stebra sta vklesani začetnici J. K. Sestavni del križa je tudi kapitel z letnico 1887 in gornji križ ali razpelo v obliki deteljice z vklesanim napisom INRI in Kristusovo podobo na križu.

Potem sta zanimivi zgornja in spodnja kaluža (kala) za napajanje živine. V okolici vasi je veliko izvirov vode (kakšnih 17): Perilo, Stidenc, Močila, Ješeuca, Brški žleb, Kazuomar, Podmeja, Btač,…

Lepe so tudi kalonje – najpogosteje iz klesanega kamna obokani vhodi na dvorišča ali le kamniti okviri, najpogosteje z lesenimi vrati.

Nekdaj je bilo v vasi takih vhodov 22 in nekatere domačije so imele celo po dve kalonji.

Lepe so tudi kultivirane terase, njive na Plešu, v Škrinjah, na Zalatki, Brje, Ravne njive.

In zapuščena kapelica na poti proti Suhorju, ki jo je zaradi zaobljube postavil vaščan.

O postavitvi kapelice pripoveduje zgodba: »Kapelca je bla Šinkuocava kapelca. Ranik Šinkuoc je šeu z Omerke les in je blu hudu neurje- hidu nevarnu in u tismi obupi se je zeoblubiu, de buo dau neredit kapelco, če buo uostou žiu. Je bla taku: an pjan in puotli še ta drugi pjan in so ble table nuotri in zdej še pred uojsko so bla železna vratca zduolej in zguorej je bla šauba. In tu je prepalu u uojskinem cajti. Lde so kda vrgli nuotri kašn dinar- čintežim. Kapelca je sizidana in je zmiram stala ne ismi mesti.«

Obdobje nazadovanja in odmaknjenosti vasi od sveta se je zaustavilo z asfaltiranjem ceste (leta1981), z izgradnjo vodovoda ter kanalizacije, z napeljavo telefona, z odvažanjem komunalnih odpadkov. Spremenil se je videz vasi. Vse domačije so obnovljene in urejene. Življenjski pogoji so se zelo izboljšali. Vas ne daje več vtisa o zapuščenosti. Obnovljena je cerkev, urejeno je pokopališče z novim zidom. Vzdrževane so vse poljske poti in lokalne ceste na Suhorje, Prelože in do Šmagurjevih. V šolski stavbi, ki je vzdrževana za potrebe krajevne skupnosti, je tudi trgovina.

Kmetijstvo že dolgo ni več glavna dejavnost. Obdelovalne površine se zaraščajo. Izgublja se značilen terasasti videz polj in travnikov. Izginjata naravna in kulturna dediščina ( suhi zidi, terase, jute, nekoč urejeni izviri potokov, steze, pečine za sušenje češp, kali, korita za napajanje živine, kolovozi, žive meje, ograje in vrata na parcele), ki so jo stoletja s trudom ustvarjali naši predniki. Vas je bila nekdaj poznana po velikem številu goveje živine, sedaj pa na Ostrožnem Brdu gojijo mogoče še 20 glav. Nekateri se v zadnjih letih ukvarjajo z rejo ovac, kar jim otežujejo medvedi. Prisotnost medvedov v bližini vasi je neprijetna ne le za rejce ovac; pomeni strah in nevarnost za vse vaščane.

Nekoč je bila vas poznana po sadjarstvu. Gojili so različne vrste sadja: veliko vrst jabolk ( najbolj poznana so bila goriška sevka), češpe ( iz njih so kuhali znano brkinsko slivovko), hruške, breskve, grozdje. Veliko sadnega drevja je propadlo zaradi starosti in zaradi žleda (1980). Ker se vse manj kosi in pase, izginjajo travniški sadovnjaki, ki so bili nekdaj značilni za Brkine. Nekaj domačinov se ukvarja z intenzivnim sadjarstvom. Gojijo sodobne sorte jabolk.

Večina prebivalcev se dnevno vozi na delo v Pivko, Neverke, Sežano in Ilirsko Bistrico. V občinsko središče se z avtobusom vozijo tudi otroci v osnovno šolo. Zaradi opisanih razmer in nejasne bodočnosti se mladi, ki končujejo šolanje, ne vračajo domov. Napredovanje vasi napovedujejo programi za razvoj podeželja. Nove možnosti za razvoj bodo pritegnile vaščane k sodelovanju v dejavnostih, ki so povezane z naravnimi lepotami kraja in z njegovim neokrnjenim okoljem, kot so na primer sprehodi, pohodništvo, kolesarjenje ipd.

Viri in literatura:

1. Krajevni leksikon Slovenije, 1. knjiga, DZS, Ljubljana 1968
2. Krajevni leksikon Slovenije, DZS, Ljubljana 1995
3. Slovenski pravopis, Založba ZRC , Ljubljana 2001
4. Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1997
5. Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda, II del, Mohorjeva družba, Celje , 1993
6. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, DZS, Ljubljana, 1970
7. Bistriški zapisi, št. 1, Ilirska Bistrica, 1980
8. NOB NOO Brkini 74, Tridesetletnica volitev v NOO na južnem Primorskem
9. Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. 3. 1981, Ljubljana, Zavod SR Slovenije za statistiko
10. Primorske novice, julij- avgust 1981, Maks Zadnik: Uporni Ostrožani
11. Božo Premrl, Ljubljana, Terenski zvezek 79, ustni vir
12. Antonija Trebec, Ostrožno Brdo, ustni vir
13. Slovenija- pokrajine in ljudje, Mladinska knjiga, 1998
14. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, 1996
15. Pozdravi iz slovenskih krajev, Mladinska knjiga, 1987