Vodni viri na Ostrožnem Brdu v Brkinih
Brkini so od 700 do 800 m visoko hribovje, ležijo med dolino Reke (″Velka uoda″) na severovzhodu in Podgrajskim kraškim podoljem na jugozahodu. Zgrajeni so iz eocenskih flišnih kamenin, zlasti laporja in peščenjaka. Zaradi vododržnih kamnin imajo Brkini gosto mrežo večjih in manjših potokov; rečno omrežje je asimetrično. Daljše in nekoliko bolj vodnate so rečice, ki tečejo v reko Reko: Suhorca, Padež, Posrtev, Klivnik, Sušica. Zaradi vodnatosti so Brkini nekdaj spominjali na zelen otok sredi močno ogolelega Krasa, a te razlike se v zadnjih desetletjih izgubljajo, saj tudi Kras nezadržno zarašča. Brkini imajo veliko vodno bogastvo, to potrjujejo tudi načrti o zajezitvi Suhorce in Padeža za potrebe slovenske Istre.
Navedene značilnosti Brkinov veljajo tudi za Ostrožno Brdo. V bližnji in daljni okolici vasi je veliko vodnih izvirov (narečno″zvirk″) in potokov. Naštela sem jih vsaj 18. Vode je bilo običajno dovolj, vendar pa je bilo njeno izkoriščanje zelo težavno. Prinašanje vode je bilo žensko opravilo. Ponjo so hodile večkrat na dan. Za prinašanje vode so uporabljale vedra(″kalaunike″) in lesene škafe, ki so jih nosile na glavi s pomočjo svitka. Vodo so v kuhinji prelile v lesen (″čebrc″), v katerega se je dalo preliti pet do šest škafov. Leseni del čebrca je bil pobarvan rdeče ali zeleno, svetle kovinske obroče pa so pogosto čistili. Pozneje so namesto lesenega ″čebrca″ tudi v kuhinji uporabljali škaf. ″Čebrc″ ali škaf je stal na posebnem mestu na kamnitem podstavku. Tam je bilo tudi kamnito pomivalno korito, zraven pa so shranjevali vedra in druge velike posode. V ″čebrcu″ ali škafu je bila zajemalka ″kuorc″ ali ″šnefarca″ za zajemanje in pitje. To vodo so uporabljali v gospodinjstvu za kuhanje, pomivanje posode, pranje perila in osebno higieno. Zelo naporno je bilo prinašanje vode takrat, ko so pri hiši potrebovali večje količine npr. pri čiščenju, klanju prašičev in zidanju.
Vodo iz izvirov so uporabljali tudi za gašenje žeje ob najtežjih poletnih kmečkih opravilih – med košnjo in žetvijo. Vodo so prinašali v ″bariglcah″, kasneje v steklenicah kar na njive in travnike. Za to delo so bili zadolženi otroci. Poti in steze do izvirov so bile zelo uhojene, gladke in obljudene, ker je bilo v vasi veliko število ljudi in so bile potrebe po vodi temu primerno velike. Teh stezic danes ni več, ker so že zdavnaj zaraščene
Po pripovedovanju starejših krajanov so si šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje vaščani izkopali in uredili vodnjake, oziroma ″štirne″. V vasi jih je bilo kakšnih petdeset. Skupnega, vaškega vodnjaka pa niso zgradili. ″Štirne″ so bile globoke pet do šest m in obzidane. Voda zanje se je zbirala po koritih na strehah – kapnica, nekatere so imele tudi izvirno vodo. Največ domačij je imelo le eno ″štirno″, nekatere pa tudi dve – v hlevu in pred hišo. V hlevu je ob ″štirni″ običajno stala velika lesena ali kovinska posoda ″plaunik″ za napajanje živine Vodo iz ″štirne″ so zajemali ″kalali″ z vedrom na vreteno oziroma škripec. Nad ″štirno″ je bil postavljen obdelan kamen, na njem pa ″parape″, to je kovinsko ogrodje z vretenom, na katerega se navija veriga z vedrom. Nekatere domačije so imele tudi črpalke za črpanje vode ″pumpe″, ki so bile lahko na dvorišču ali pa v kuhinji. Vodo iz vodnjakov smo v vasi uporabljali do leta 1981, takrat so v vas napeljali vodovod. Sedaj vodnjakov ali štirn v glavnem ni več.
Za napajanje živine so uporabljali kale (narečno kaluže). Majhne kalužice so bile pogosto urejene na pašnikih ali ob poteh kot napajališča, da je živina na paši in na poti lahko nemoteno pila: Pod Plešem, Pr Kalušci, Kazuomar (obzidano urejeno napajališče). V vasi in njeni neposredni bližini pa je bilo nekoč pet večjih kaluž. Ena izmed njih je bila pred šolsko stavbo (še v začetku 20. stol.) in v njej naj bi učitelji včasih umivali učence. Dve kaluži sta bili na zgornjem delu vasi zguranske kaluže : Pod Vrhkam in na Prlujih. Kal Pod Vrhkam je še vedno živ, voda je izvirna, priteka izpod skale.
V spodnjem delu vasi sta bila tudi dva kala zdulanske kaluže : Pr kuonc vasi (sedaj je ta prostor zasut, poravnan in na njem so zabojniki za smeti) in kaluža Pr Ravnjih njivah. V vasi sta torej živi še dve kaluži in vaščani si prizadevajo, da bi uredili okolico ene izmed njiju in da bi ta prostor postal prijetno zbirališče.
V kalih in ob njih se je razvijal poseben ekosistem. Spomladi se je v vodi najprej razvil mrest, iz njega paglavci in žabe. Žabe so bile najbolj številne, poleti je bilo vsak večer v vas slišati žabje regljanje. Tu so si »gradbeni material« za graditev gnezd nabirale ptice, posebej smo bili pozorni na lastovke. Poleg žab so ob kalužah živeli kačji pastirji in kače, muhe in mušice. Rastlinstvo je bilo bogato zaradi rodovitnega blata in govejih iztrebkov – bujna trava, rogoz, šaš in račja zel.Voda je bila v sušnem obdobju gosta in rjavo zelene barve. Spomladi so kaluže čistili z lopatami, zemljo so metali na vozove in jo vozili na njive za gnojilo. Pozimi je voda zamrznila, naredil se je globok led – drsališče in zbirališče za otroke.
V nadaljevanju opisujem najbolj znane in nekoč obiskane izvire. Zanimiva so imena teh izvirov, pa tudi imena parcel, kjer voda izvira: Perilo, Sihuorca, Pod Ješeuco, Stidenc, Pod mejo, Btač, Kazuomar, Karlouc, Sujke, Dula, Zepleš, Solašca, Laze in Mrzla brš. Izviri so bogati z vodo in doslej še nikoli niso presahnili. Prostori, kjer voda izvira so posebej prijetni, tihi, umirjeni in pogosto v zavetju. Ljudje so se ob vodi radi zadrževali, prisluškovali njenemu žuborenju, izrezovali in postavljali koritca.
Btač u Dulih
Pod vasjo in pod vrtovi je izvirala voda na ravnici. Ta izvir smo imenovali Btač, to je tolmun. Tod je bilo več manjših in večji tolmun, ki so ga vaščani pogosto čistili. Voda ni bila najbolj čista. Uporabljali so jo za živino, pa tudi za kuhanje žganja (vodo so dali v hladilnik). Okrog teh tolmunčkov je bilo zelo bujno zeleno rastlinje, ki je ozelenelo zelo zgodaj spomladi. Že precej let pa nihče ne skrbi za ta izvir, zato je sedaj tu zamočvirjena ravnica.
Pod Ješeuco
Pod Ješeuco se imenuje izvir, ki je 20 minut oddaljen od vasi proti vzhodu. Do izvira je vodila zelo strma, vendar uhojena steza. Izvir je pod strmim pobočjem. Voda priteka na raven flišnat kamen. Včasih so tu izdelali in postavili koritce iz polovice bezgove veje, da se je vodo lažje natočilo v bariglico ali steklenico. Voda iz tega izvira je zelo mrzla in starejši ljudje so bili prepričani, da je zdravilna. Na smrtni postelji si je marsikdo zaželel te vode in vedelo se je, da je smrt blizu. Okolica tega izvira je zelo vlažna in bujno porasla z zelenjem; velikokrat smo v bližini naleteli na kače. Voda iz izvira teče po žlebu oziroma po soteski in približno 500 m nižje, ker je bilo vode ob poti precej več, so postavili korito za napajanje živine. Bilo je iz jančevega lesa, deblo so ročno izdolbli, dolgo je bilo štiri metre ali več. Ko je bilo pred leti veliko deževje, in se je zemlja namočila, se je utrgal plaz, korito se je polomilo in izginilo v blatu. Nihče ga ni obnovil ali postavil na novo.
Brški žleb – izvir in grapa
Brški žleb je grapa z zelo strmim pobočjem in potokom na njenem dnu. Žleb predstavlja mejo s sosednjo vasjo Janeževim Brdom. Zaradi grdega, težko dostopnega terena je o tej grapi nastala pripovedka, ki sem jo zapisala v domači govorici: Brški žleb je hidu grdu, je hidu grd teren, grduoba, leknjače. Ldie so si use suorte predstavleli in suo se bali. Djali suo taku: tu je prauca: zeto k je tam hidu grd teren suo se vozili u žeriečih kočijeh. Kuonji suo vozili kočijo, hudič ses žajglo se je puodil duol.
Hudič je biu črn, veulik, kosmat, gou s krampli ne ruokah in nuogah in jemu je žajglo. Pršu je pa spud oblaku. Kočije je bla zlata, ses sedeži, use je blu zlatu, kukr anu svetlu sunce. Kuonji suo bli tmnu rjavi. Pršli suo od zguorej. Hudič je biu u kočiji, al pa je stau ne kočiji, držeu cugle in je gnou, guoniu duol. Vse je žarelu okuli – kuonji, kočije in uon. Je kar pršlu, se pokazalu in zginlu. Je blu ku duh.
Pod mejo – Močila
To je izvir v neposredni bližini vasi. Kot pove že ime, voda izvira pod mejo v majhen tolmun. Izvir je v zavetju, na prisojni, sončni strani. Ker je tod že zelo zgodaj spomladi toplo, zacvetijo trobentice in otroci so se radi igrali z vodo in ob vodi. Voda ni bila zelo čista, poleti je bil tolmunček poln zelenih alg ″okrakov″. Ženske so tu prale plenice, vodo so odnašale tudi domov. Zgodba pripoveduje, kako je Johanca hodila po vodo Pod Mejo. To vodo je dajala prašičem in vzredila debelega prašiča samo »s čisto vodico spod mejice«. Iz tolmunčka je bil speljan potoček nekaj metrov nižje, kjer je bil okrog leta 1960 zgrajen betonski bazen za napajanje živine – Močila. Večkrat se je zgodilo, da so krave, ki so se pasle zgoraj v strmini, zdrsnile vanj in se namočile. Zbrati se je moralo veliko ljudi, da so kravo ali vola spravili iz bazena. Danes je tolmunček zaraščen, zapuščen pa je tudi betonski bazen.
Perilo leži pod vasjo na prisojni, sončni strani in je najbolj ohranjen ter lahko dostopen vodni zbiralnik.Voda izvira v masivni skalni gmoti in se steka v velik tolmun. Nad tolmunom so zgradili obokan strop ″velb″. Kdaj so ga zgradili, se ne ve. Je pa star in pravi čudež je, da še stoji. Od nekdaj so ženske tod na ″škrlah″ prale perilo, nosile pa so vodo tudi v vas. Prale so tudi pozimi, kljub mrazu in zmrzali. 1959 so tolmun zajezili z betonsko pregrado, postavili pretočni vodnjak in dve koriti za pranje. Ob teh koritih še danes stojijo masivni kamni, kamor so lahko postavljale vedra in škafe s perilom. Sedaj je prostor očiščen, tih in umirjen, žuborenje vode mu daje skrivnosten pridih. Pri Perilu je tudi toplo. Sedaj k Perilu ljudje zelo redko zaidejo, pogosto pa ga obiskujejo divje živali.
Literatura, viri :
- NOB NOO Brkini 74, str. 10, Raul Šiškovič: Brkini
- Enciklopedija Slovenije, geslo Brkini, str. 384, knjiga 1, 1987
- Magda Reja, Tatjana Sirk: Briška kuhinja, Ljubljana 1997
- Antonija Trebec, Ostrožno Brdo, ustni vir